Leto 1994. Seattle. Mesto dežja. Mesto, kjer ni nihče kul. Kjer se fura striktna antišmekerska politika. Kjer je Kurt Cobain lahko postal rock zvezda. Niti njemu, oziroma še najmanj njemu, ni jasno, kako mu je to uspelo – ko pa je po srcu punker.

Zato po dveh izdanih ploščah, In Utero in Nevermind, pripravlja spremembo zvoka. Neke vrste kontemplativni rock, brez refrena, dolge kitice, dosti ponavljanja. Njegova založba terja ravno nasprotno: močnejše kitare in refren. Z drugimi besedami: hit! Kurtova želja po iskreni osebni izpovedi se stepe z interesi industrije. Kurta ne zanimajo več upor proti sistemu, kritika družbe, ideologija … zanima ga samo še človek. Rad bi ljudi pogledal od blizu: njihove lase, kožo, zobe, oči … To pa mogoče sploh ni več rock ’n’ roll. Ni več glasba upora, nad katero so, po črnski rap glasbi, monopol prevzeli belci, ker so v njej odkrili veliko industrijsko nišo, v kateri je Kurt kokoš, ki nese zlata jajca. In ker kokoš ne nese več jajc, skuje "industrija" zaroto.

Kurt se znajde v heroinski halucinaciji, ki postaja vse resničnejša, ujet med na steno razpeta trupla, obsesivne fane, posesivne menedžerje in fantomsko ženo Courtney Love, ki mu je edina blizu.

Drama, ki jo bodo radi gledali tako Cobainovi fani kot tudi ostali, je prvenec mladega srbskega avtorja Dimitrija Vojnova. Prvič je bila uprizorjena leta 2004 v Ateljeju 212 v Beogradu, kjer se z velikim uspehom igra še danes.