Kakšni so bili občutki, ko ste sina prvič pestovali?
V tistem trenutku mi je čez glavo švigalo ogromno misli in občutkov. Težko strnem. A na prvem mestu je zagotovo sreča in zadovoljstvo. Saj ti kdo reče, kako super občutek je, a dokler te ne doleti, ne moreš vedeti.

Ste bili v porodni sobi? Kako je bilo gledati porod?
Bil sem zraven, bolj zaradi moralne podpore. Pri porodu zapletov ni bilo, potekal je ponoči. No smešno, ravno proti koncu, po petih urah, sem doživel trenutek slabosti, šel za dve minute ven iz porodne sobe, in ravno takrat se je Tian rodil, tako praktično nisem bil prisoten pri samem porodu. Sicer pa vsem moškim svetujem, da so prisotni, sodelujejo pri porodu in so del tega naravnega procesa. Ko vidiš kakšno moč, silo in željo premorejo ženske, mogoče  gledaš na stvari drugače kot pred tem. 

Kako se je vaše življenje (in tudi vi) s prihodom sina spremenilo? 
Ob rojstvu sem koristil očetovski dopust, da smo prvih nekaj tednov preživeli skupaj in se navadili drug na drugega. Zdaj sem se že vrnil v realnost, a je bilo določene prioritete potrebno spremeniti oziroma prilagoditi. Za enkrat je družbeno življenje bolj zapostavljeno, saj je potrebno usklajevati družinske in službene obveznosti. Ampak vedno pravim: "Kar se mora, ni težko."

Kaj je trenutno najtežje in kaj najbolj čarobno? 
Mislim, da imava kar srečo. Malček ponoči spi, nekako sva ga hitro uspela navaditi na dnevno – nočni tempo. V bistvu za enkrat nimava nobenih težav, saj sva dobro pripravljena stopila na to pot. Najbolj čaroben trenutek je zjutraj, ko se zbudimo in se Tian začne takoj na široko smejat. Polepša mi dan.

Kdaj ste prvič začutili, da je Petra prava za vas? Kaj vas je na njej najbolj očaralo? 
Spoznala sva se na Ekonomski fakulteti, že na prvem predavanju. Potem so se stvari čisto spontano in podzavestno odvijale. Na te stvari nimaš vpliva, ampak se zgodijo samo od sebe. Najbolj me je očaral njen iskren nasmeh, umirjenost, s kančkom skrivnostnosti. Najbolj pa cenim njen čut za odgovornost, ki sploh zdaj pride zelo prav.