Seveda je hvalevredno, da ima nacionalka poslovno žilico in da je našla nekoga, ki je plačal za nekaj, kar je brezplačno. Igra, ki se jo gresta RTV in Pivovarna Laško, je s tega stališča sicer nekoliko nerazumljiva, a recimo da bo pivovarna z dovoljenjem RTV gostincem prodala kakšno pivo več, kot bi ga sicer, in da se ji bo zajeten kupček sponzorskega denarja, ki ga je namenila nacionalki, nekako izplačal. Poslovni odnos pač, ki ne bi bil moteč, če že sam zakup licenc in področje avtorskih pravic v tej državi ne bi bila prepuščena stihiji. Zaradi nje se poraja občutek, da nam takšen poslovni odnos krati svobodo izbire.

Meje absurda. V dobi interneta bi morali nehati prodajati nacionalne licence in prepustiti medijem, da si s programom konkurirajo na prostem trgu, ki že dolgo ne pozna več meja. Ne pa da recimo Pop TV ob prenosu formule 1 blokira hrvaško televizijo, pri miru pa pusti RTL, ki po kakovosti povozi oba skupaj. Vendar pa je šele RTV licenciranje in omejevanje svobode izbire pripeljala do popolnega absurda. Uredništvo in ne komerciala nacionalke je dovolilo Pivovarni Laško uporabo signala RTV med nogometnim prvenstvom v lokalih. Ne le da s tem navijačem določa, kateri program bodo gledali, ampak jim tudi vsiljuje ponudnika piva, ki se bo točilo med prenosi. To vsiljuje navadnim plačnikom RTV-prispevka in gostincem, ki za komercialno predvajanje signala nacionalke plačujejo bistveno višjega. Čeprav je RTV nekaj brezplačno prodala, nas to vse nekaj stane. RTV ima pač poslovno žilico za biznis s tujim denarjem.