Kdo ne pozna Belih vran in njihovega hita Na vrhu Nebotičnika (Mala terasa), ki ga še danes vrtijo na radijskih valovih? Poleg Ditke Haberl je bil njihov najvidnejši predstavnik Bor Gostiša, ki bo v četrtek po več kot 43 letih vnovič stal na odru Hale Tivoli.

Od kod odločitev, da se prav zdaj vrnete nazaj na odre?
Imel sem željo, da bi še nekaj povedal. Ko sem bil pred desetletji še dejaven glasbenik, smo bili predvsem odvisni od povpraševanja založb po popevkah in želja naročnika. Večinoma so nam slog narekovali drugi.

Hočete povedati, da so bile Bele vrane pravzaprav marketinški konstrukt tako kot v ZDA The Monkees?
Bili smo nekaj takega, definitivno. Osebno sem bil na koncu že zelo sit nastopanja na velikih odrih in v televizijskih šovih. Takrat smo imeli sicer omogočena marsikatera snemanja, a smo morali zanemarjati svojo avtorsko glasbo.

Kako da ne boste (Bele vrane) nastopili spet vsi skupaj – še z Ditko Haberl, Doco Marolt in preostalimi?
Ker vsaj dva člana nista pripravljena sodelovati. Eden zaradi bolezni, drugi oziroma druga pa zaradi ideje, da bi bila raje solistka.

Je bil Dragan Bulič tisti, ki vas je prepričal, da se vrnete?
Niti ne, o tem razmišljam že nekaj let. Želim si spet pisati avtorske skladbe in nastopati.

Pesem Na vrhu Nebotičnika je še vedno radijski hit. Je dejansko brezčasna. Kako gledate nanjo danes?
Če vam povem po pravici, jo igram le na željo publike, saj jo imam že vrh glave (smeh).

Vi ste imeli priložnost doživeti nora šestdeseta. Koliko je v sloganu seks, droge in rokenrol dejansko resnice in koliko je mita?
Ha, ha! Če bi obstajal kakšen film, na katerem bi bilo posneto vse, kar smo počeli takrat, bi se najbrž danes vsi čudili, česa vse smo bili zmožni (smeh). Bile so res norije. A zabavne in dobronamerne. Bilo smo predvsem materialno neobremenjeni – glasbo smo ustvarjali zaradi druženja in zabave, ne zaradi finančne koristi.

Za glasbo ste navdušili tudi sina Tamirja, ki je kitarist. V četrtek bosta celo skupaj stala na odru. Kako to?
Če ne bi bilo njega, se najbrž sploh ne bi odločil, da se vrnem na glasbene odre. Zadnje čase, recimo, poslušava vedno bolj podobno glasbo (smeh), čeprav jaz prihajam iz obdobja Elvisa Presleyja, Beatlov in Rolling Stonesov.

Vidva pravzaprav dajeta zgled za medgeneracijsko glasbeno povezovanje. Gre morda za simbolično predajo štafete?
Morda je bila to moja skrita želja (smeh), da se vsaj eden od mojih potomcev ukvarja z glasbo. In ta želja se mi je uresničila – tega sem zelo vesel!

Kateri po vrsti boste nastopili?
Se mi zdi, da bomo nastopili po abecednem redu. Tako, da se ne bomo skregali (smeh).