Režiser, ki je v Hvala, ker kadite navduševal s svojo prokadilsko pozo, ob kateri mu je kljub temu uspelo secirati cigaretni lobi in nikotinske učinke, v Juno pa modroval z mladoletno nosečnico, ki je razmišljala, kot da bi bila starejša od svojih staršev, pričakovanja v filmu, posnetem po romanu Walterja Kirna, izpolni le deloma. Ko, vajen sloga, v katerem namenja prostor predvsem besedam, manj pa čustvom, zabrede v romantične vode, se v njih namreč ne znajde najbolje. Pa četudi Georgea Clooneyja v vlogi z letalskimi miljami in VIP-karticami zasvojenega Ryana, ki v imenu kapitalizma odpušča delavce namesto njihovih brezjajčnih šefov, z besedami, da je bil le pobeg iz vsakdana, zavrne ženska, ki ji je v strahu pred osamljenostjo končno podlegel.