"Mačji aids ugotovimo pri eni od 20 mačk," pravi veterinarka Nika Gregorčič, ki tudi opaža, da ljudje te bolezni ne poznajo dovolj. "Tako se je že zgodilo, da
so pripeljali na zdravljenje muco zaradi zastrupitve s strupom za podgane in smo nato v diagnostičnem postopku ugotovili, da gre za mačji aids," doda.

Sekundarna obolenja
Bolezen se prenaša se s slino, prek odprtih ran in spolnih stikov. "Pri mački, za katero vemo, da je okužena, poskušamo preprečevati sekundarna obolenja. Zato naj živi čim manj stresno življenje. Poleg tega priporočam preventivni obisk veterinarja dvakrat na leto, ki bo tako spremljal napredek živali. Paziti je treba na to, da se mačka zadržuje zgolj v stanovanju in da je pri tem ločena od drugih mačk. S tem namreč zmanjšamo možnost sekundarnih obolenj, hkrati pa tudi preprečimo širjenje bolezni na drugi živali," svetuje veterinarka. Obolele mačke pa tudi ne hranite s surovo hrano, saj ta poveča možnosti za parazitarno okužbo. "Redno ji je treba dajati tudi sredstva proti parazitom," še opozarja Gregorčičeva.

Brez apetita, hujšanje, oslabelost
"Pri oboleli mački opazimo izgubo apetita, hujšanje, oslabelost, blede dlesni, razjede v gobčku, drisko, povečane limfne žleze in ognojke," razloži. Če opazite simptome bolezni, mucka čim prej odpeljite k veterinarju. "Bolezen ni ozdravljiva, a veterinar ji bo predpisal podporno terapijo. Ta lahko vključuje infuzijo, visoko kalorično dieto in zdravljenje z antibiotiki," še razloži sogovornica. Ob ustrezni terapiji in manj stresnem življenju pa bo mucek kljub bolezni lahko dočakal visoko starost.