Doživel požig Narodnega doma
Rodil se je v Trstu 26. avgusta 1913. Je eden redkih še živečih očividcev fašističnega požiga Narodnega doma, takrat osrednje ustanove tržaških Slovencev, leta 1920. Dve leti kasneje je italiji zavladal fašistični režim Benita Mussolinija, ki je žežel izbrisati sleherno sled o Slovencih, živečih na Primorskem, ki je takrat sodila pod okrilje Italije. Pahorja je preganjanje primorskih Slovencev zelo prizadelo, zato ne čudi, da se je med drugo svetovno vključil v narodnoosvoobilnogibanje. Leta 1944 so ga aretirali in pričela se je njegova kalvarija po nacističnih taboriščih Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen, izkušnja, ki ja tako usodno določila njegovo pisateljsko pot. Uničevalnemu stroju taborišč ni podlegel, preživel vojno in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil v Trst, kjer se je po diplomi na univerzi v Padovi zaposlil kot profesor na tržaških obnovljenih slovenskih šolah.

Po vojni se je vključil v obnovljeno slovensko kulturno in politično življenje z ustvarjanjem literarnih del in urejanjem revij, kot je bila na primer Zaliv. Kot levo usmerjen intelektualec, ki pa ni maral ideološkega pritiska in kot zaveden Slovenec je prišel kmalu navzkriž z realsocialistično slovensko oblastjo in s prevladujočim delom slovenske manjšine v Italiji, ki je zaradi naklonjenosti politični levici raje nastopal v okviru italijanskih levih strank kot pa lastnih narodnih strank, s čimer se Pahor ni strinjal. Takratnemu režimu v Sloveniji se je posebej zameril predvsem z izidom knjižice Edvard Kocbek pričevalec našega časa leta 1975, ki jo je skupaj z Alojzem Rebulo napisal ob 70-letnici Edvarda Kocbeka. V intervjuju je takrat Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, zaradi česar so Pahorju jugoslovanske oblasti za dalj časa prepovedale vstop v državo.

 Slovenska in evropska javnost sta pomen Pahorjevega dela znali primerno ovrednotiti dokaj pozno, Slovenija po spremebi režima leta 1991, tujina še nekoliko prej. Literarna dela kot zbirko novel Mesto v zalivu ter romani, kot so Nomadi brez oaze, Spopad s pomladjo in predvsem Nekropola so Pahorju končno zagotovili zasluženo slavo. Slovenija mu je podelila Prešernovo nagrado in častni znak svobode RS, Francija ga je 27. septembra 2007 odlikovala z redom viteza Legije časti, Italija mu je leta 2003 podelila nagrado zlati sveti Just, največji poklon pa mu je leta 2007, ko je izšel nov italijanski prevod Nekropole, namenila italijanska javnost, ki je dobesedno razgrabilla knjigo.

Pahorjeva dela so prevedena v številne evropske jezike, pisatelj pa je bil večkrat kandidat za Nobelovo nagrado.