Pri vožnji v ovinek bomo z zaviranjem učinkovito zmanjšali hitrost in s tem centrifugalno silo, zaradi katere vozilo sili iz ovinka. Če je naša hitrost znatno prevelika in zaviralni manever ne zadostuje, potem zaviramo na vso moč, tako da blokirajo vsa štiri kolesa.

Takrat vozilo drsi bočno oziroma ohranja smer ovinka. Volan pri tem držimo močno in v istem položaju (v smeri ovinka). Če zaviramo preslabo in blokirajo samo prednja kolesa, je to zaviranje naravnost. Vozilo posledično drsi naprej in iz ovinka, kar onemogoča varen manever.

V kritičnem trenutku brez zaviranja
Ko ob pravilnem zaviranju dosežemo mejno točko razpoložljivega prostora (rob cestišča ali sredino vozišča, odvisno od smeri vožnje in drugih udeležencev v prometu), moramo zavoro popustiti.  Sklopka ostane še naprej pritisnjena, da kolesa nemoteno tečejo. Ostane nam samo še stranska sila, zato drugi del ovinka odpeljemo samo  s tolikšnim zasukom volana, kot je potrebno, da vozilo zopet sledi k notranjemu robu cestišča.

Dejstvo, da moramo v najbolj ključnem trenutku popustiti zavoro, je sicer nelogično, vendar ključno, saj je vozilo vodljivo le v primeru neblokiranih koles. Če sledimo tem napotkom, kar je velikokrat v krizni situaciji sicer težko, potem lahko večino kriznih situacij še rešimo.