Podjetje Tatra je bilo v času komunizma v marsičem zelo podobno mariborskemu Tamu. Bilo je državno podjetje za proizvodnjo vozil, ki je delno izviralo iz znanja, pridobljenega v času nacistične okupacije. Imelo je prodoren lastni razvoj, imelo je zavetje v velikanskih naročilih za vojsko ... Razvijali so tudi civilni program, znani so bili po zmogljivih šasijah za gradbene tovornjake.
Tatra je bila tudi zelo čislana avtomobilska znamka, ki pa so jo veljaki v Vzhodnem bloku načrtno tiščali navzdol kljub številnim inovacijam, o katerih so na zahodu le sanjali. Dokončno je avtomobilska veja zamrla leta 1991 z modelom MTX V8, najhitrejšim češkim avtom vseh časov, ki pa so jih izdelali le pet.
Po razpadu Vzhodnega bloka in nato še razhodu med Češko in Slovaško je bila usoda Tatre zelo negotova, grozil ji je razpad po vzoru Tama.
Vendar so v tovarni iz češke Koprivnice vseeno uspeli ohraniti proizvodnjo gospodarskih vozil prek razvoja vojaških tovornjakov nove generacije in tovornjakov za zahtevne razmere. Pri tem so sodelovali z Renaultom, po menjalnike so šli k ZF, sodelovali so s specialisti pri Steyrju.
V novem tisočletju so prišli Američani. Z družbo Navistar so sklenili strateško partnerstvo za izdelavo 6x6 in 8x8 vojaških transportnih vozil, ki jih je naročila tudi domača vojska. Hkrati je je ameriško podjetje Terex kupilo večinski delež v Tatri. A sledilo je nekaj burnih tranzicijskih let mešetarjenja z lastništvom, v katerega je z manjšim deležem vstopil tudi nizozemski DAF.
V domačih rokah nov razcvet
Finančne razmere so bile še vedno zelo slabe, leta 2013 je sledila avkcija, na kateri je podjetje za vsega sedem milijonov evrov kupila skupina domačih podjetnikov. Od takrat naprej pa gre za zgodbo o uspehu tudi v poslovnem smislu. V času, ko je znamka spet v domačih rokah, so proizvedli že 10 tisoč tovornjakov. Osredotočili so se na specialna vozila, torej zmogljivejše tovornjake za gradbišča, vojsko, rudarstvo, gozdarstvo, gasilce ...
Ostali so zvesti preizkušenemu receptu, ki jih že vsa ta leta dela drugačnega od konkurence, to je edinstvena zasnova podvozja z neodvisno vpetimi polosmi, ki omogočajo izredno prilagodljivost še tako zahtevnemu terenu. Na takšno šasijo je mogoče zaradi modularne zasnove namestiti od dve pa do pet in več osi.
Njihov glavni adut je model phoenix, ki ga izdelujejo v različnih izpeljankah, krona pa je 10x10 različica z nosilnostjo 35 ton, ki je namenjena rudarski industriji. Naročilo ga je avstralsko podjetje Rio Tinto. Poganja ga 13-litrski Paccarjev motor MX-13 s 390 kW (530 KM), ki ga na primer lahko najdemo tudi pri DAF-u. Eno od različic phoenixa uporablja celo ameriška vojska v svojih nemških bazah.
Lani je Tatra po podatkih Autobible dobila nova vojaška naročila iz članic Nata, intenzivno pa razvijajo že naslednjo generacijo phoenixa, ki naj bi ga v serijsko proizvodnjo vpeljali leta 2024. Da razmišljajo dolgoročno, pa dokazuje tudi vest o lastnem razvoju pogona na vodikove celice.
Tatra želi ohraniti tudi položaj družbeno odgovornega podjetja, zato je vzpostavila projekt sodelovanja s srednjimi tehničnimi šolami po vsej Češki. Lani pa se je projekt razširil tudi na Slovaško. Pred kratkim so v Koprivnici odprli tudi nov muzej.
Tatre so bile na slovenskih cestah pred 30 leti kar pogost pojav, nato pa so postopoma izginile, tudi zaradi vse ostrejših ekoloških standardov. Dozorel je čas, ko jih boste zelo verjetno zopet videli tudi na naših cestah.