Ko govorimo o avtomobilih, v katerih vas bodo gotovo opazili, so to večinoma hrupni športniki ali velike razkošne limuzine. Redko pa se zgodi, da bi se kdo ozrl za majhnim električnim avtomobilom, sploh če ta ne spada v premijsko paleto ponudbe. A tokrat je bilo drugače.
En podaljšani konec tedna sem namreč imel to zadovoljstvo, da sem se vozil v "prijateljčku", kot bi lahko prevedli ime citroëna amija, s katerim se je francoska znamka odločila nagovoriti poseben krog voznikov. Tem namreč ni treba posedovati vozniškega izpita B kategorije, torej izpita za vožnjo osebnega avtomobila, saj je dovolj že vozniško dovoljenje kategorije AM, torej dovoljenje za vožnjo kolesa z motorjem in podobnih vozil.
Citroën ami popolnoma ustreza tej kategoriji, saj uradno ni avtomobil, ampak motorizirani štirikolesnik, kakršne smo že pred njim pogosto videvali na naših cestah, večinoma pa so k nam prišli iz sosednje Italije. Njegova posebnost je, da ga poganja elektromotor. Ki ni prav močan, saj mora ustrezati zahtevam po trajni moči nič več kot 4 kilovate in vozilca ne sme pognati čez največjo dovoljeno hitrost 45 kilometrov na uro.
Verjetno bi ga lahko, saj celotni ami cargo skupaj z baterijo tehta 562 kilogramov, pa tudi prav velik ni. V dolžino namreč meri vsega 2,51 metra, v širino 1,39 metra, v višino pa 1,52 metra. S tem motorju ne naredi prevelikega dela, saj ga z največjo močjo 5,9 kilovata (da, ta je lahko večja od omejitve) hitro pospeši do največje hitrosti in jo tudi z lahkoto vzdržuje.
A teorije o tem, da lahko gre hitreje, ne morete preveriti. Tudi ko se spuščate po strmem klancu, takšnem, na kakršnih je iz starodobnega fička marsikdo iztisnil še nekaj dodatnih kilometrov na uro, vas elektronika v amiju ustavi pri natanko 45 kilometrih na uro.
Elektromotor se sicer napaja iz baterije s kapaciteto zgolj 5,5 kilovatne ure, ki jo preko navadne šuko vtičnice napolni v dobrih treh do štirih urah in teoretično zadostuje za do 75 kilometrov vožnje. Oziroma manj, če je vmes kaj klancev in drugih ovir, saj porabljene elektrike ne vrača v baterijo, ker avtomobil nima sistema za rekuperacijo. Med testom, ko so vožnje potekale po ljubljanskih ulicah in ko ni bilo ravno toplo, je bilo zagotovljenih kilometrov dejansko malce manj kot petdeset.
Kako pa se citroën ami obnese med vožnjo?
Pravzaprav je presenetljivo udoben, predvsem pa nudi povsem dovolj prostora za dva odrasla potnika. Sedeža sta sicer povsem plastična in le zmerno oblazinjena, vendar sta za kratke razdalje povsem v redu, presenetljivo soliden pa je tudi voznikov položaj za volanom. Stikal pa je tako ali tako bolj malo.
In eno upravlja gretje, ki deluje s pomočjo precej glasnega ventilatorja in v hladnih zimskih dneh zagotovi ravno dovolj toplote, da vas v bundi ne zebe preveč. Vsekakor pa je dovolj, da vam odrosi prednjo šipo, pa čeprav bočne rade ostanejo zamrznjene. Citroën ami torej ponuja predvsem osnovno udobje za kratke poti in kaj več od njega niti ne morete pričakovati.
Ami torej ne more preseči hitrosti 45 kilometrov na uro, pa čeprav bi si tega že na glavnih cestah, kjer je hitrost omejena na 70, 60 ali celo 50 kilometrov na uro, močno želeli. Na avtoceste s tem vozilcem tako ali tako ne smete in si niti ne želite zapeljati.
Nizki omejeni hitrosti in predvsem mestni uporabi, ko osnovno udobje povsem zadostuje, je prirejena tudi vsa ostala tehnika. Zaradi majhne mase je brez serva tudi trd in nenatančen volan. A na kratkih mestnih razdaljah, ki jim je ami namenjen, vas to niti ne moti preveč, le na mestu ga ne morete ravno obračati, ampak se morate spomniti trika iz časov, ko vsi avtomobili še niso imeli volanskega serva: da se počasi premikate in sukate volanski obroč.
Komu je torej namenjen tale avtomobilček?
Gotovo mladim voznikom nad petnajstim letom starosti, ki bodo v njem malce bolj zaščiteni pred vremenom kot na skuterju ali kolesu, prav tako pa tudi tistim, ki ga bodo kot drugi ali tretji avtomobil pri hiši uporabljali za kratke skoke po mestu. Za kaj takšnega je citroën ami gotovo povsem primeren, saj ima navsezadnje zelo majhen tloris in je ozek, zato ga lahko parkirate ali zapeljete tudi kam, kjer večjega avtomobila ne bi mogli.
Škoda je le, da pri Citroënu oziroma skupini Stellantis, saj je na enaki osnovi narejen vsaj še fiat topolino, niso storili še koraka naprej in dolgoletnih izkušenj z razvojem avtomobilov izkoristili zato, da bom amija naredili bolj avtomobilskega, Da bi mu denimo namesto zvarjenega okvirja iz železnih profilov in plastilnih oplat namenili pravo samonosno karoserijo z varnostno kletko.
Takšen ami bi bil gotovo dražji, a bi bilo to gotovo o bolj smiselno, Tudi takšen, kot ami zdaj je, namreč stane 9.500 evrov. To za električni avtomobil gotovo ni veliko, morda pa je malce veliko za avtomobil, ki ni pravi avtomobil. Citroën ami je torej predvsem nišno vozilo, ki ga bo kupil le tisti, ki ceni in potrebuje njegove lastnosti.
In tisti, ki bo želel, da ga na cesti opazijo. Kljub svoji skromni zasnovi je namreč citroën ami na cesti zelo opazen in pritegne zares veliko pogledov. To bi lahko rekli že za osnovnorazličico, v kakršni je bil ami cargo, ki smo jo tudi že preskusili, še bolj pa je veljalo za testnega amija, ki je bil polepšan z enim od paketov karoserijskih dodatkov, ki jih opri Citroënu ponujajo skupaj z avtomobilom in ga naredijo veliko bolj privlačnega. V amiju morate torej biti pripravljeni na to, da vas bodo opazili tako kot če bi sedeli v kakšnem ferrariju.
Prejšnji ami je bil zakon.
Preveč za to kanto, nobene varnosti. Bilokateri avto za 10000€ je boljši.
Samo norci siželijo biti opaženi, pa se mečejo ven z avtomobili, še to zapoši bebasti Janežič, kramp v roke, da …