Ix20 je prenovo doživel v času, ko vsi govorijo le še o križancih. Zadnji podatki kažejo, da že četrtina novih avtov v Sloveniji sodi v to kategorijo. Ker da so avtomobili tiste vrste bojda prostorni in uporabni in ker da se bolje vidi izza volana, vstopanje pa je tako lahkotno. V redu, ampak vse to praviloma še veliko bolje znajo tudi enoprostorci, pa so poleg agilnejši in cenejši tako ob nakupu kot pri vzdrževanju. Zato bodo manjši enoprostorci gotovo še nekaj časa imeli zvesto publiko med tistimi, ki ne nasedajo zgolj reklamam, temveč v ospredje postavljajo svoje dejanske potrebe. 

Hyundai ix20 me je ob ponovnem snidenju, ki si ga je “zaslužil” zavoljo prenove, zelo prijetno presenetil in mi hitro zlezel pod kožo. Kot avto je zadovoljil večino tistega, kar pričakujem od kompaktnega štirikolesnika. Posodobljena notranjost sicer še ni povsem ukrojena z najmodernejšim trendom znamke , ki ga je s seboj prinesel njegov večji brat tucson, a cenim poskus vizuelnega ugajanja ter dovolj preprosto zasnovo, zaradi katerih so navodila za uporabo v ix20 povsem odveč. Jasni merilniki, hitra ročica menjalnika, upravljanje klime prek dvojne krožnice in drugih dovolj velikih tipk …

Foto: Saša Despot Hyundai ix20 Še najmanj povšeči mi je star dizajn volana z nekaterimi prenizko postavljenimi tipkami. Z odlagališči za ta in oni pripomoček ix20 ne skopari, USB je na dosegu krajšega kabla, uporabljeni materiali in kakovost izdelave so daleč stran od nekdanje zmerljivke za “korejca”. Zmotil me je odebeljen A stebriček, mimo katerega je potrebno v ostrih zavojih in na križiščih kukati z ene in druge strani.

Tudi zadaj dvema in prtljagi zelo piha na dušo

Če je že spredaj vse po pričakovanjih in brez resnih pripomb, je zadaj še za odtenek bolje. Dva odrasla lahko sedita normalno, otroka še toliko bolj. Prostora je dovolj tako za noge kot ramena in glave, vstopanje skozi zadnji par vrat je enostaven. Le peti potnik kljub ravnemu dnu ni posebej zaželjen, o čemer priča čuden preplet njegovega varnostnega pasu s sponkami soseda. Sovoznikov sedež nima isofixa, čeprav bi se zdel v takšnem avtu logična poteza.

Prtljažnik je pravilnih oblik in zato pogoltne zajetne kose prtljage, veliko pa k njegovi uporabnosti pripomoreta pomično sedalo zadnje klopi in nastavljiv naklon hrbtišč. 

Foto: Saša Despot Hyundai ix20 Testni ix20 in cesta sta se odlično ujela. Najprej gre zasluga za to zelo sposobnemu 1,6-litrskemu dizlu in hitremu menjalniku. Svoje pa odigra tudi podvozje. Zelo udobno, a zanesljivo opravi z izboklinami na cesti, ovinke pa zna napasti sila samozavestno, saj je težko doseči mejo, ko bi nos pričel nakazovati nepokorščino. Ob tem je zelo malega nagibanja, čeprav gre za enoprostorca. Takšno vožnjo zmore le peščica B-suvov/križancev! Volan deluje dovolj neposredno, v obratni smeri iz koles proti rokam pa informacije vseeno potekajo preveč anemično.

Ima kamero, tu pa se konča ...

Ix20 v svoji osnovi ni nov avto in to je verjetno osnovni razlog za eno glavnih kritik - pomanjkanje naprednih asistenčnih sistemov. Nekatere znamke sicer medgeneracijsko osnovo izkoristijo tudi za vgradnjo naprednih pomočnikov in varoval, kot so opozarjanje na nevarnost in samodejno zaviranje, samodejno parkiranje in podobno. Pri Hyundaiju pa se žal to ni zgodilo, zato je ix20 to poglavje povečini preskočil. Le dobra kamera za vzvratno vožnjo in kar spodoben nov infotainemnt sistem znata malce popraviti vtis. 

Hyundai ix20 se dobro pelje, ima lahko močan, a varčen motor in veliko opreme za dvig udobja. Notranjost je zelo uporabna, z lahkotnim vstopanjem in prilagajanjem prostora trenutnim potrebam. Njegova zelo močna aduta pa sta po mojem mnenju tudi nerazsipna cena za spodobno raven serijske opreme ter dobri pogoji garancije. Kar dobra podlaga za prijazno in dolgotrajno razmerje med avtom in lastnikom.