Odgovorni ste za obliko avtomobilov ene od najstarejših in najbolj cenjenih avtomobilskih znamk na svetu. Ste presegli svoje mladostniške sanje?
Seveda si nisem nikoli mislil, da bom kdaj na tem položaju, še posebno pa ne pri takšni znamki. A najbistvenejše je razmišljanje korak za korakom. Ko sem se odločil za oblikovanje, sem želel biti najprej sprejet na študij, nato diplomirati, si poiskati prvo zaposlitev ... Ali bi delal za Volkswagen ali za Mercedes-Benz, mi takrat sploh ni bilo pomembno.

• Prijavite se za tekmovanje Varen in varčen voznik z bogatim nagradnim skladom.

Kako je videti vaš delovni dan, koliko časa sploh namenite risanju?
Takoj po študiju sem risal tudi po 12 ur na dan, danes pa na svojem položaju poklicno sploh ne rišem več. Zdaj je moja naloga drugačna, saj kot šef ekipe oblikovalcev zunanjosti avtomobilov kolege spodbujam h kreativnosti v različnih oblikovalskih smereh, nato pa modele v naravni velikosti, ki nastanejo iz skic na papirju in modelov v razmerju 1:4, predstavljam našemu menedžmentu. Po navadi sočasno delamo na desetih modelih, kar zapolni 90 odstotkov mojega časa v službi. Sestanki na različnih ravneh si sledijo na pol ure. Seveda še vedno rišem, a le med sestanki ali v prostem času. Teh skic pa seveda ne kažem naokoli, da ne bi podrejeni mislili, da so to moje smernice, ki jih pričakujem od njih. V službi sem sicer po 12 ur na dan.

Pri katerih modelih Mercedes-Benza ste že sodelovali od vašega prihoda k matičnemu Daimlerju pred štirimi leti?
K znamki sem prišel januarja 2009, le nekaj mesecev po nastopu novega šefa dizajna Gordena Wagenerja. Nov šef po navadi s seboj prinese tudi nove oblikovalske smernice, prvi modeli, oblikovani po tej strategiji, pa so začeli na trg prihajati pred kratkim, torej razred A, facelift razredov E, CLA (predstavljen na avtomobilističnih straneh, op. a.), CLS shooting brake ... Te dni bo uradno predstavljen GLA, maja pa naš najpomembnejši model, nova generacija razreda S. Pri vseh teh modelih sem že dejavno sodeloval, najprej kot del tima oblikovalcev zunanjosti, zadnja tri leta pa kot vodja tega tima. Treba je vedeti, da od skice do serijskega izdelka minejo približno štiri leta.

Se pravi, da ste se precej dobro ujeli z novim pogledom glavnega šefa dizajna?
Da, lahko bi se tako reklo, ne nazadnje to dokazuje tudi moj položaj. Vsi oblikovalci se ob menjavi sicer niso sposobni prilagoditi in prej ali slej menjajo družbo. Meni pa je uspelo, da je bila že dva meseca po prihodu k znamki sprejeta prav moja ideja, kako naj bi bil na zunaj videti novi razred S.

Kako se je to zgodilo?
Takrat so že intenzivno delali na novi generaciji našega najbolj luksuznega modela. Na podlagi skic so bili izdelani že tudi trije modeli v razmerju 1:1. Pri nas je tako, da vsak oblikovalec nato prevzame eno polovico modela, jo dodatno obdela, boljša ideja pa se nato preslika na drugo polovico. Sam sem po prihodu tako mimo skic “padel” kar na model. Izvorno polovico sem izdatno spremenil tako, kot sem menil, da mora biti videti S, in prav moja podoba na enem od treh modelov je bila čez nekaj mesecev sprejeta kot končna podoba serijskega S. Pri dizajnu je pač tako, da je vmes veliko naključij.

Foto: Žurnal24 Robert Lešnik je postal svetovno znan po sciroccu, katerega obliko prevzemajo vs Ampak začeli ste pri Volkswagnu, nadaljevali pri Kii ... Kako ste lahko že takoj po prihodu v Mercedes-Benz prodrli z vizijo njihovega najpomembnejšega modela?
V zgodovini avtomobilske industrije je nekaj jasnih ikon; denimo pri Volkswagnu golf, pri Porscheju model 911. Razred S je ena od takšnih ikon in tako kot vsak oblikovalec sem si tudi sam  že prej predstavljal, kako bi ga oblikoval. Skrivnost dobrega oblikovalca je ravno v tem, da se je sposoben prilagoditi znamki oziroma kupcu, ki je v tem primeru upravni odbor družbe. Morda sem imel tudi malo sreče in sem nekoliko drugače analiziral znamko ter ob pravem času ponudil pravo idejo.

Zakaj pa je S oblikovno tako poseben?
Zaradi svoje zgodovine. Pri nas oblikovalski jezik modelov, da si ne bi bili preveč podobni, delimo na tri razrede, razred S pa se poleg drugih dveh limuzin razredov C in E uvršča med tako imenovane tradicionalne modele, pri katerih so zahteve kupcev popolnoma drugačne kot pri jezikih “progression” in “emotion”. Pri S je navezava na tradicijo zelo pomembna, pričakovanja pa ogromna. Veliko bolj kot oblika so tako denimo pomembni pravi proporci, ki se z dolgim motornim pokrovom in nazaj potisnjeno potniško kabino, kar jasno nakazuje zadnji pogon, navezujejo na “kočije” iz 30. let prejšnjega stoletja. Podoben jezik govorijo tudi pri BMW, medtem ko so pri Audiju zaradi Volkswagnove tradicije, da je motor postavljen pred prednjo osjo, njihovi previsi precej daljši. Oblikovalski jezik S denimo pri kakšnem malem razredu A sploh ne pride v poštev.

Zanimivo, kako imate proizvajalci različne poglede na obliko; pri Audiju denimo težijo ravno k temu, da so si modeli čim bolj podobni ...
Da, ampak tudi pri njih so pred kakega pol leta napovedali novo strategijo, po kateri bodo prihodnji modeli precej bolj različni med seboj. Očitno gredo po poti, ki smo jo drugi začeli že prej.

Čeprav je uradna predstavitev šele 15. maja, pa je “vaša” oblika zunanjosti že razkrita, saj so vam jo zagodli paparaci.
Verjetno je bilo pričakovati, da če snemaš promocijski spot sredi Los Angelesa, bo nekje blizu tudi kakšen nepooblaščen fotograf ali snemalec. Ampak zame osebno to ni nobena tragedija, saj je bil snemani avtomobil videti res dobro.

Bo pa imel novinec sodeč po prvih fotografijah volan le še na dve prečki. Kako to?
Gre za le enega od številnih detajlov, ki jih je mogoče v celoti občutiti šele, ko avtomobil vidite v živo in se vanj usedete. Po neki logiki bi res lahko imel volan tri ali štiri prečke, kot to počnejo drugi, ampak ravno zato je S nekaj posebnega. Tudi Citroën je nekaj časa imel volan le z eno prečko, pa je vse funkcioniralo.

Foto: Žurnal24 Robert Lešnik je eden izmed najuspešnejših slovenskih oblikovalcev. Lahko preostale rešitve, kot so veliki zasloni ali LED-svetila, pričakujemo tudi v drugih modelih?
V neki meri gotovo, ne nazadnje je bil S vedno prvak v tehnologijah. Leta 1984 je bil tako prvi serijski avtomobil z vgrajeno zračno blazino, ki jo ima danes vsak avto. Zelo smo ponosni tudi na to, da gre za prvi avto, pri katerem prav vsa svetila, tudi tista v notranjosti, svetijo v LED-tehnologiji.

Na katero tehnologijo iz S pa v prihodnosti najbolj stavite?
Menim, da bo to tehnologija polavtonomne vožnje, ko avtomobil prek senzorjev zaznava, kje so druga vozila, in denimo med počasno vožnjo tudi z zavijanjem samodejno sledi vozilu pred seboj, kar zelo razbremeni voznika, ki lahko medtem počne kaj drugega. Treba je sicer še rešiti nekatera pravna vprašanja, saj trenutno voznik po prometnih pravilih ne sme spustiti volana. Ampak predstavljajte si, da bi bili vsi avtomobili opremljeni s tehnologijo, po kateri bi se zaznavali med seboj v radiju 200 metrov. Takrat se nesreče sploh ne bi mogle zgoditi, odpadla bi potreba po pasivni varnosti, oblikovalci pa bi imeli pri oblikovanju razvezane roke.

Ste s Petrom Schreyerjem, danes že predsednikom Kie, še v stiku? Vam je zameril, ko ste se odločili za prestop k Daimlerju?
Ne, moj prestop je bil v največji meri osebne narave, saj žena prihaja z juga Nemčije blizu Bodenskega jezera, od koder je do Stuttgarta (sedež Daimlerja, op. a.) le 160 kilometrov. Ker si je zelo želela biti bliže svoji družini, sem izkoristil priložnost. S Petrom sva ostala v stikih. Ravno zadnjič v Ženevi me je prek SMS-sporočila povprašal, kaj si mislim o njihovem novem konceptu. Bil je vesel odgovora.

Gre sin po vaših stopinjah?
Neverjetno dobro riše; verjetno to ni naključje, saj je tudi žena modna oblikovalka. A tako kot mene do 18. leta tudi njega avtomobili sploh še ne zanimajo. Trenutno je pomembnejše vse, kar je povezano z morjem, torej ladje in podmornice.

Kaj bi svetovali mladim, ki sanjajo, da bi oblikovali izdelke najprestižnejših znamk na svetu?
Najpomembneje je, da imajo talent. Biti morajo dovolj samokritični, da ga znajo v primerjavi z drugimi ovrednotiti, nato pa poskušati in ne vreči puške v koruzo po prvi zavrnitvi. Zaradi spleta je danes v določeni meri precej lažje; sam leta 1994 nisem vedel niti, kje kupiti opremo za risanje.