Mazda že več let organizira slikovita popotovanja s serijskimi avtomobili po najbolj fotogeničnih kotičkih sveta, kjer lahko z različnimi serijskimi avtomobili novinarji preizkušajo poti, ki bi jih sicer doživeli le redko. Pred leti je sodelavec z mazdo6 odkril skrite kotičke Črne gore, sam pa bi moral po poti svilne ceste v Kazahstanu. Načrte je takrat preprečila pandemija covid-19, ki je med prvimi udarila v Kazahstanu. Drugi poskus – destinacija Marakeš v Maroku z okolico.
Volan
Tri dni pred začetkom poti je septembra lani Maroko prizadel katastrofalen potres. Našteli so skoraj 3.000 mrtvih, večino v goratih vaseh Atlasa, ki bi jih morali obiskati na poti po Maroku. Namesto novinarske avtomobilske odprave po Maroku se je Mazdina ekipa brez pompa lotila prostovoljne pomoči. Namesto na letalo so se podali do odrezanih vasi, kamor so vozili hrano, vodo, zdravila, hkrati pa je bila Mazdina izkušena medicinska ekipa v prvih vrstah tudi pri reševanju ljudi, ujetih pod ruševinami domov in reševanju njihovih življenj.
Ko so cariniki slišali, da sem novinar ...
Vendar pa so si v Maroku neverjetno hitro opomogli. Mazdina ekipa je februarja letos prvič po potresu prispela v Maroku in prepričali so se, da so ceste, čeprav so številne še vedno zelo načete, prevozne. Tudi v luči pomoči Maroku in turistične prepoznavnosti, so prižgali zeleno luč in dobil sem še tretjo priložnost za »epsko vožnjo«.
Po prihodu in letaliških obveznostih, so me vprašali kaj delam? Rekel sem, da sem novinar, kar je bil krajši razlog za paniko carinika. Nato so me hitro vpisali v svojo bazo podatkov in popisali tudi, kje bom stanoval med bivanjem v Maroku. Pomembno je, da s seboj nimate brezpilotnih letalnikov, na to so zelo občutljivi. Ob prihodu v mesto sem pričakoval številne ruševine, a to četrto največje mesto v Maroku z bogato zgodovino, ki datira v leto 1070, po lanskem potresu ne kaže znamenj naravne katastrofe.
Bili smo na strehi hotela, ko se je vse začelo tresti
Na letališču nas je pričakal eden od članov Mazdine ekipe, ki pripravlja tovrstne poti. Medtem, ko nas je vozil mimo Rdečega obzidja, ki ga je zgradil Ali ibn Jusuf v letih 1122 in 1123 - različne zgradbe iz rdečega peščenjaka so Marakešu dale tudi vzdevek »rdeče mesto - , smo ga vprašali, kako je doživel potres?
"S kolegi smo pozno zvečer na terasi pili pijačo. Kar naenkrat se je vse začelo močno tresti in poskakovati. Ni bilo prevelike panike, saj je bil potres kratek. Šli smo na cesto, kamor so iz hiš zbežale množice ljudi. Veliko jih je ob tej uri že spalo," pripoveduje Škot, na las podoben slavnemu angleškemu pevcu, Robbieju Williamsu, kar ga je zelo nasmejalo. Manj so ga nasmejale jutranje novice, ko je Mazdina ekipa izvedla za katastrofalno opustošenje. Moč potresa je ameriški geološki inštitut USGS ocenil na 6,8, maroški nacionalni center za znanstvene raziskave (CNRST) pa z magnitudo 7. "V Marakešu je bila poškodovana mošeja, na kateri se je podrl minaret na vhodu v souk, tudi notranjost souka je bila poškodovana. Na glavni mošeji, na trgu, je bilo precej ruševin, kjer se je očitno zrušil zid."
Namesto popotovanja velika humanitarna akcija
Škoda v Marakešu je bila minimalna v primerjavi s tem, čemur so bili priča v drugih krajih, ki so jih obiskali v naslednjih dneh.
"Dogodek smo takoj preklicali. Najprej se je govorilo o 300 mrtvih, a smo hitro vedeli, da bo število še veliko večje. Ceste so bile zasute, številne, ki vodijo v slavno gorovje Atlas, kamor nas je vodila slikovita poti, so bile uničene. »Namesto, da bi spremljali novinarje, smo v odročne vasi vozili vodo, zdravila in hrano," je dejal in dodal, da bomo presenečeni, kako hitro so uredili cestno infrastrukturo. "Zdaj bo z avtomobili še bolj zabavno, saj so nekatere ceste širše," nam je povedal med vožnjo do hotela. Marakeš je bil le startna in ciljna točka. Marakeš je res fascinantno mesto in obvezen cilj vsakega pravega popotnika po Maroku. To je staro utrjeno mesto, a se je uveljavilo tudi kot ekskluzivna lokacija, kamor zahaja svetovna »jet set« smetana, predvsem francoska. Tu imajo luksuzne nepremičnine številni francoski zvezdniki, v hotelih se govori francosko. V mestu so številni luksuzni hoteli z velikimi bazenskimi kompleksi, mesto pa je za številne popotnike iz Slovenije priljubljeno tudi zaradi direktne letalske povezave z nizkocenovnim prevoznikom iz bližnjega Trevisa pri Benetkah.
Cena 800, dam 50
Marakeš ima eno največjih tradicionalnih tržnic (souk) v Maroku, ki je raj za turiste, ki želijo po ugodni ceni dobiti tudi kakovostne izdelek. Le barantati je treba znati. Če prodajalec reče, da nekaj stane 800, ti rečeš, da daš 50, nato pa s pogajanji že prideta do primerne cene.
Marakeš je tudi oaza bogate rastlinske raznolikosti. Po mestu lahko na številnih vrtovih opazujete dišeče pomaranče, fige, granatna jabolka, oljke. In zna biti tudi precej vroče. V prvi polovici aprila je bila temperatura ozračja okoli 35 stopinj Celzija.
Marakeš je odlično cestno povezan tudi z ostalimi deli Maroka. V turizem se vlaga ogromno denarja. Predvsem pa v Marakešu in okolici, le tri ure in pol leta od Benetk, turist doživi povsem drugo kulturo, hrano, podnebje in zgodovino. A treba se je držati pravil.
Mazda ni organizirala popotovanja z vozilom po klasičnih turističnih točkah, pač pa smo se s serijskimi vozili podali na Vzhod v visoke gore Atlasa, kjer domačini živijo še na star način in le redko srečajo turiste in avtomobile. Glavno prevozno sredstvo je marsikje še vedno osel oziroma kolo.
V kuverti denar za policiste
Dan pred odhodom na 36 ur trajajočo pot, dolgo 1.100 kilometrov, smo dobili navodila s strani glavnega organizatorja, direktorja za odnose z javnostmi Mazde v Združenem kraljestvu Graema Fudgea (zanimiv intervju o ozadju organizacije dogodka preberete v naslednjih dneh). "Pot je dolga, a smo jo skrbno in z natančnostjo načrtovali. V dveh dneh boste doživeli neokrnjen Maroko, kjer ljudje nimajo veliko stikov s turisti. Prepotovali bomo gorovje Atlas in puščavo Sahara. Zna se zgoditi, da tudi po več ur ne boste srečali nobenega vozila na poti. Vsak avto ima lokator in Googlovo navigacijo. Lahko se zgodi, da bo komu slabo, bo utrujen, a smo tudi na to pazili. Vseskozi bo le uro stran od vas varnostna ekipa, tudi z zdravnikom." Opozoril nas je na številne policijske nadzorne točke, ki jih imajo Maročani ob vstopu v mesta. 60 km/hna uro je omejitev hitrosti v mestu in 100 km/h izven mesta. »S policijo pa je tako, če te ustavi in voziš prehitro, bo treba plačati kazen na licu mesta,« nam je razložil. Tako kot na tržnici je treba barantati tudi s policisti. Naju s kolegom Anžetom Jerebom iz Volana policija ni ustavila, je pa druge novinarske kolege. Načeloma so policisti do turistov prijazni, le če v mestu ne vozite prehitro. Za vsak primer pa so nam v kuverti v vozilu za morebitne stroške z gorivom, hrano in pijačo, tudi za primer policijske kontrole, pustili nekaj gotovine.
Opozorili so nas tudi na bencinske črpalke. Razdalje med njimi so lahko, sploh pri vožnji skozi puščavo, velike. Kasneje se je izkazalo, da številnih sploh ni bilo, čeprav jih je Googlova aplikacija pokazala na zemljevidu. In opozorili so nas tudi na promet v Marakešu. Zjutraj še ni gneče, naslednji dan, ko se bomo v poznih popoldanskih ali celo večernih urah vračali v hotel, pa bo drugače. Bodite na cilju, preden se zmrači. Promet v mestu je konfuzen, številni motoristi švigajo vsepovprek po cesti, na redkih prehodih za pešce, ki niso semaforizirana, le redko kdo ustavi. Če se bo zakompliciralo, bomo naredili konvoj in vas skušali spraviti do hotela,« je dejal Graeme.
Na pot s povsem serijsko mazdo s 3,3-litrskim šestvaljnim dizlom
Zjutraj so nas po nočnem obisku souka, kjer smo okušali domače specialitete, barantali za izdelke, gledali kobre, kako plešejo ob zvokih frulic in odganjali domačine, ki bi vsi želeli od tebe, da nekaj kupiš ali jim daš, pred hotelom čakale povsem čiste mazde CX-5 in CX-60. Dizelske in priključno-hibridne. Z Anžetom so nama dodelili največji in najnovejši Mazdin model CX-60 z dizelskim šestvaljnim agregatom. Ni veliko proizvajalcev na svetu, ki še razvijajo dizelske motorje, tehnologijo, na katero so bili predvsem evropski proizvajalci nekdaj zelo ponosni.
Nekateri so že glasno napovedali, da so z razvojem opravili. In še manj je takšnih, ki si le malo pred prihodom še precej ostrejšega okoljskega standarda euro 7 drznejo predstaviti povsem nov šestvaljni motor. Pri Mazdi so to naredili. S 100-odstotno električnim vozilom si take poti ta hip res ne bi predstavljal. S 3,3-litrskim vrstnim šestvaljnikom, ki prihaja v dveh različicah moči, s 147 kW (200 KM) in 187 kW (254 KM) – slednjo smo v Maroku preizkušali sami, pa je ob nizkih emisijah in tovarniški porabi 5,0 litra na 100 kilometrov, zgodba povsem drugačna.
3,3-litrski motor ima odvisno od različice veliko navora v širokem območju vrtljajev. Šest valjev je sposobno precej ugodneje razporejati navor tudi pri višjih vrtljajih, zato to vpliva na dodatno zmanjšanje izpustov NOx pri večjih obremenitvah in hitrostih. Torej manj škodljivih emisij.
Med strmim vzpenjanjem po gramozu Mazdin šestvaljni motor prav nikoli ni kazal znakov podhranjenosti, tudi na račun osemstopenjskega samodejnega menjalnika in Mazdinega sistema štirikolesnega pogona i-Activ. Sistem štirikolesnega pogona i-activ AWD je bil razvit povsem na novo. Omogoča veliko vlečno zmogljivost (do 2.500 kilogramov). Pri Mazdi so nam celo zatrdili, da je to eden najbolj zmogljivih sistemov AWD na serijskih vozilih. Platforma, na kateri je narejena CX-60, omogoča sistem s stalnim pogonom na vsa kolesa, ki ohranja nevtralne lastnosti delovanja v zavojih kot sistem pogona na zadnji kolesi, vendar ga uravnoveša s stabilnostjo AWD pogona. To prinaša boljši oprijem na slabih ali spolzkih površinah, stabilnost pri hitri vožnji na avtocesti in kot se je izkazalo tudi po puščavi, prav tako športen občutek vodljivosti vozila na zavitih cestah. Pri Mazdi pravijo, da novi sistem močno presega prejšnji sistem i-activ AWD, ki temelji na moči pogona na prednjih kolesih.
Ključni podatek za uporabnika pa je poraba. Pri 147-kilovatni različici z zadnjim pogonom znaša po tovarniških podatkih 5,0 litra! Pri močnejši 187-kilovatni različici, ki ima serijski štirikolesni pogon, pa je poraba 5,2 oz. na 20-palčnih kolesih 5,3 litra. Naša pot, ki nas je vodila čez dva visoka prelaza, tudi na skoraj 3.000 metrov nadmorske višine, ni obetala tako nizke porabe plinskega olja, a nas je vseeno zanimalo, koliko bo po 1.100 prevoženih kilometrih porabil zmogljiv šestvaljni dizel. Odgovor sledi proti koncu.
Do epicentra potresa in šotorskih naselij
Prvi dan smo prevozili nekaj več kot 500 kilometrov razgibane poti po različnih vrstah cest, ki so nas je iz Marakeša vodile v srce gorovja Atlas, mimo epicentra potresa, nato pa na 2.100 metrov visok prelaz Tizi n'test, ki povezuje Marakeš in puščavo Sahara, vse do cilja prvega dne, do fascinantnega samooskrbnega posestva Ecolodge Ouednoujoum umeščenega med visoke stene kanjona, s čudovito zeleno oazo, ki se nahaja blizu mesta Quarzatate.
Ravninska cesta nas je iz Marakeša hitro pripeljala v hriboviti del, kjer smo kar takoj spoznali razsežnosti potresa. Na poti so nas pričakale številne porušene zgradbe. Zanimivo je, da so ljudem ponudili nova bivališča v Marakešu, a jih na tisoče raje še danes šotori v porušenih vaseh, kjer so življenjske okoliščine res slabe. Bolj smo se pomikali proti gorovju Atlas, slabše so bile ceste. Ponekod so bili vidni le še delčki asfalta. Prevladovala je groba peščena podlaga, s številnimi ostrimi delci skal, ki se sproti valijo iz gora. Velik del Maroka je gorat. Gorovje Atlas poteka po hrbtenici države, od severozahoda proti jugozahodu. Atlas ima veliko vrhov, ki so višji od 4.000 metrov, vključno z najvišjim vrhom v severni Afriki, Toubkal, ki sega 4.167 metrov visoko. Zanimivo je, koliko vasi je v goratih predelih, čeprav je tam življenje neizprosno. Sploh v Sahari je poseljenost redka. Tudi v resnici se je zgodilo, da po uri ali dveh na poti nismo srečali nobenega vozila.
Filmski prizori izza volana
Vrhunec prvega dne je bil vzpon na Tizi n'test, ki ponuja čudovite razglede na visoke vrhove Atlasa. Ne zgodi se redko, da so vrhovi zasneženi, a v prvi polovici snega ni bilo. Tudi zelo široke struge rek v dolinah, v širino merijo tudi po 100 metrov, so bile popolnoma izsušene. Prelaz Tizi n'test je vrhunski inženirski dosežek. Med letoma 1926 in 1932 so osupli nad gorovjem francoski kolonialisti naredili prvo gorsko cesto, s katero so Marakeš povezali s planinami Souss in rodovitnimi dolinami.
Serijska mazda zaradi obilice navora in štirikolesnega pogona ni imela nikakršnih težav pri vzpenjanju na slavni prelaz, ki je zelo prometna točka. Domačini ga prečkajo celo v prastarih vozilih, z močno natovorjenimi strehami, na katerih prevažajo živino in tudi ljudi. Tudi kakšen moped, ki je priljubljeno prevozno sredstvo, smo morali prehiteti med vzpenjanjem na goro.
Cesta je še posebej zahtevna na kar 18-kilometrov dolgemu spustu, kjer le nekaj deset centimetrov od koles zevajo globoki, 500 in več metrov globoki prepadi. Varnostne ograje so prava redkost. Na srečo je bila cesta suha, v deževnih dneh pa zna biti precej nevarno. Po spustu pridemo v južni del gorovja, kjer so tri reke Draa, Ziz in Dades oblikovale slikovito pokrajino z oazami in kanjoni, ki jo lahko pogosto občudujemo v pustolovskih filmih. Po 12 urah vožnje v prvem dnevu smo s povsem zaprašenim avtomobilom prispeli v Ouednoujoum Ecolodge. Bilanca prvega dne, vsi avtomobili zaprašeni na cilju in pet predrtih pnevmatik.
Resort, ki je tam že več kot 20 let, je na ozemlju majhne vasice Tiguirt, nedaleč od mesta Ouarzazate. To turistično prenočišče je zasnovana v sožitju z naravo in spoštljivim odnosom do trajnostnega razvoja v Maroku.
Udoben resort je postavljen sredi narave. Ima impresivne skupne sobane na odprtem in znotraj, kjer lahko gostje uživajo v lastni pridelani hrani. To je zelo miren kraj za sprostitev med palmami in visokimi kamnitimi stenami kanjona. Spremljati je mogoče tudi vsakdanje življenje vaščanov in se naučiti speči kruh ali čaj, vrtnariti ali paziti ovce v ekološkem domu. Za bolj pustolovske turiste so na voljo tudi izleti v puščavo in še marsikaj drugega. Najbolj spektakularen del bivanja v tem kanjonu se zgodi ponoči, ko pogled v nebo na milijarde zvezd razkrije, kako je galaksija dobila svoje ime – Mlečna cesta.
Drugi dan nas je ob jutranji zori pot od resorta vodila do območja Ouarzazate, ki je izhodišče za izlete v in čez dolino reke Draa in v puščavo. Aït Benhaddou je umeščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Območje Ouarzazate je tudi znana lokacija za snemanje filmov, tam največji maroški studii vabijo k sodelovanju številna mednarodna podjetja. Filmi, kot so Lawrence Arabski (1962), Mož, ki je želel postati kralj (1975), Dih smrti (1987), Zadnja Kristusova skušnjava (1988), Mumija (1999), Gladiator (2000), Nebeško kraljestvo (2005) in tudi del TV serije Igra prestolov, so posneli prav na tem območju.
Po eni najlepših in najbolj slikovitih cest na svetu
Pot nas je vodila tudi preko ene najlepših in najbolj slikovitih sotesk in dolin na svetu Dades. Stene ozke soteske segajo od 200 do 500 metrov visoko. Območje, ki zdaj tvori sotesko Dadès, je pred milijoni let ležalo na dnu morja. Velike količine sedimenta so bile odložene okoli velikanskih koralnih grebenov in sčasoma se je ta material stisnil v različne sedimentne kamnine, kot sta peščenjak in apnenec. Premikanje zemeljske skorje je povzročilo, da se je regija dvignila nad morje ter oblikovala gorovje Atlas in okoliško pokrajino.
Reka Dadès je svojo strugo vzpostavila precej zgodaj v tem prevratu in tekoča voda je začela odnašati porozno sedimentno kamnino gora. Večji del leta ima reka Dadès razmeroma šibek pretok vode, zaradi suhega podnebja na tem območju. Vendar pa lahko med sezono neviht v reko naenkrat stečejo ogromne količine vode, ki ustvarjajo hudournike z ogromno erozijsko močjo. Ti hudourniki nosijo velike količine naplavin od izvira vse do konca izvira reke in vsak kos strga po mehkejši skali v stenah soteske ter postopoma širi in poglablja sotesko.
Ob soteski Dades, tako imenovana » Gorges du Dadès «, ki se razteza od oaze mesta Boumalne Dadès proti severu do vasi M'semrir, torej teče zelena reka, ki namaka dolino in jo naredi bujno, kar zagotavlja preživetje številnim majhnim vasem. Vredni ogleda in zanimivosti so tudi številni dobro ohranjeni glineni gradovi, tako imenovane kasbe, ki so jih nekoč zgradili Berberi za obrambo pred sovražniki.
Soteska Dades ponuja tudi vožnjo po spektakularni serpentinasti cesti, ki je eden od absolutnih vrhuncev potovanja po Maroku. Z avtom ali motorjem je vožnja po tem kanjonu prav posebno doživetje in prava avantura. Navdušijo barvni kontrasti in neverjetno slikovita pokrajina kar vabijo k ustvarjanju številnih fotografij. Sem številni popotniki z vsega sveta zahajajo tudi na pohodništvo, predvsem pa narediti dih jemajoče posnetke.
Vožnja po serpentinah je avanturistična, a vseeno zelo varna. Po nekaj ovinkih ste že na vrhu in uživate v dih jemajočem razgledu na dolino in mogočno cesto. Najboljši način za uživanje v noro lepem razgledu je okusen metin čaj v Café-Restaurant Timzillite . Od tu imate najlepši pogled na vijugasto cesto.
Pri mazdi CX-60 lahko Voznik sam izbira med petimi različnimi režimi vožnje - normalni športni, terenski, vlečni in EV (samo PHEV). Gre za Mazdin sistem Mi-drive. Normalni način zagotavlja najboljše razmerje med učinkovitostjo porabe goriva in voznimi zmogljivostmi ter ponuja udobno vožnjo v vseh vidikih vsakdanje uporabe vozila. Športni način poveča potencial dinamične zmogljivosti avtomobila in izboljša odzivnost pogonskega sklopa za podporo bolj dinamični vožnji. Način Off-Road optimizira sistem AWD, sistem za nadzor vleke (TCS) in druge dinamične sisteme za zagotavljanje dodatnega oprijema na neravnem terenu. Vlečni način optimizira AWD za namen povečane teže, ko je vlečna kljuka nameščena za vleko prikolice, ali je nameščen nosilec za kolesa oziroma strešni kovček. Način EV omogoča vožnjo samo z električnim motorjem. Na primer na območjih, kjer so vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem prepovedana, ali pri vožnji v mirnem urbanem območju.
Smo na Marsu ali Zemlji?
Pot od serpentinaste ceste naprej je spet bolj pusta in manj zanimiva za večino turistov, pa čeprav je ob poti veliko zelenja. Na poti smo srečevali tudi nasade palm in mandljevcev, območje pa je znano tudi po pridelavi vrtnic, ki se uporabljajo za proizvodnjo rožne vode.
Eden od vrhuncev potovanja je bil vzpon na skoraj 3.000 metrov visok vrh v Atlasu (nekaj je še višjih), ko prav vsak ovinek razkriva nove in nove razglede. V dolini rdeče skale in zelene oaze ter nasadi palm ustvarjajo čudovit kontrast, enako fascinanten pa je tudi pogled v dolino iz višine 3.000 metrov, ki bolj spominja na vožnjo po Marsu kot po Zemlji.
Poraba šestvaljnega dizla nas je presenetila
Po 36 urah in 1.100 prevoženih kilometrih se je pot zaključila tam, kjer se je začela, v Marakešu. Vse posadke v Mazdah so prišle na cilj, tako dizelske kot priključno hibridne. Naj vam izdamo povprečno porabo. 6,7 litra na 100 kilometrov, kar je odlično glede na pogoje na cesti, visoke vzpone, tudi precej veliko potovalno hitrost skozi Saharo. Avtomobila nismo šparali, saj smo morali pravočasno priti na cilj. In z Anžetom sva prišla, brez praske ali predrte pnevmatike.
Pri Mazdi že napovedujejo nove avanture, v prihodnje ciljajo na še težje izzive: Mongolijo, Južno Ameriko, najbolj zanimive dele Afrike. Kot nam je zaupal organizator, bodo v prihodnosti zagotovo avanturo organizirali tudi s povsem električnimi avtomobili, a to se seveda še ne bo zgodilo tako kmalu.