BMW i3 je prvi električni avto, ki sem ga testiral na daljši razdalji, pravzaprav do meje dosega. Od takrat je sicer minilo že nekaj časa, a še kako mi je ostalo v spominu navdušenje sosedov, ko sem premagal dobrih sto kilometrov. Kot bi prvič preletel Rokavski preliv.

Startal sem z dosegom 116 kilometrov za 116 kilometrov oddaljen cilj in to po avtocesti. Že po dobrih tridesetih kilometrih sem po spletu (kar med vožnjo sicer seveda odsvetujem) začel iskati električne polnilnice na poti. Takrat jih še ni bilo, zato sem fante z avtomobilističnega oddelka prosil, naj preverijo vsaj, ali Amzs ali kakšna druga asistenca na cesti premore polnilec, ki bi me pognal do cilja, če bi se slučajno izpraznile baterije. Ker smiselnih odgovorov nisem dobil, sem pač zelo počasi nadaljeval. Brez klime, ugasnil sem tudi radijski sprejemnik. Do Krškega sem iz Ljubljane po avtocesti potreboval uro in pol, ostalo mi je pa še 16 kilometrov dosega za približno deset kilometrov poti do cilja. Tu je avtomobil pri zaviranju začel polniti baterije, tako da se domet praktično ni več manjšal. Avto sem napolnil na domači električni napeljavi v osmih urah in naslednji dan v obratni smeri, z malce manj skrbi, zadevo ponovil.

Na pas za počasna vozila

Tokrat sem preizkusil Renaultov zoe. Avtomobil deluje bolj podobno ostalim avtomobilom iz Renaultove flote in ne odstopa kot i3, ki je nekaj futuristično kockastega med bavarci. 110 kilometrov dosega za 116 kilometrov poti. Do Ivančne Gorice nisem pazil na doseg in pač prehiteval tovornjake in poskušal voziti čimbolj normalno. Če ne bo šlo, bom pač ustavil na Otočcu, spil kavo in napolnil baterije. Bolj ko se je približevala edina polnilnica na dolenjski avtocesti, bolj me je mikalo, da bi zoine baterije iztisnil do konca. Preklopil sem na ekološko vožnjo, ki te ne spusti nad 97 kilometrov na uro, vklopil tempomat in zavzeto gledal v vzratno ogledalo, kdaj naj se umaknem na odstavni pas, ker bo kakšen divjak, ki se igra s telefonom, pozabil pravočasno odviti na prehitevalni pas, ker ga bo tako počasna vožnja vozila pred seboj presenetila.

Foto: Anže Petkovšek bmw i3 Ko sem zavil z avtoceste, mi je ostalo še neverjetnih 35 kilometrov dosega. Torej 19 več kot pri i3. Na cilju nisem skrival navdušenja in že so se začela preračunavanja, koliko stane avtomobil, elektrika, najem baterije...bi ali ne bi?.. Vsaj za drugi avto pri hiši? No, vse je pokvarila noč. Zoe sem polnil na enak način kot i3, a se v desetih urah ni napolnil. Tako, da sem moral najprej na postanek na Otočec, kjer sem avto polnil 40 minut. Malica, zajtrk...? Kdaj, če ne zdaj, ko imam čas. V Marcheju sem naročil omleto, pomarančni sok in nekaj kruha. Dobrih enajst evrov!!! Torej bi, če bi normalno zajtrkoval, privarčeval za nekih sedem litrov goriva, kar bi bilo več kot dovolj za 116 kilometrov poti. Pa še evro in pol za elektriko tu in tam in vse včerajšnje kalkulacije so odpadle.

Po klancu znova na ekologiji

Ko je bil avto napolnjen, sem seveda izklopil ekološko vožnjo, a vse skupaj obžaloval že na vrhu Karteljevskega klanca, torej le tri kilometre kasneje. Ta razdalja je »pojedla« kar trideset kilometrov dometa od skupnih 120 pri polni bateriji. In sem bil znova na ekologiji. Hvala bogu, da je začelo deževati, da so tudi ostali upočasnili in se nisem več počutil kot ata s klobukom na nedeljski vožnji, ki ga prehitevajo turški tovornjaki na tempomatu. V Ljubljani (pot je trajala uro in pol dlje kot običajno) mi je sicer ostalo še dovolj dometa, da bi potegnil do Kranja, vendar kot rečeno, človek se nelagodno počuti, ker mu lahko že manjša »normalizacija« vožnje požre domet, ker ne moreš avtomobila napolniti za vsakim vogalom, ker ni rezerve, ker ti bo postanek vzel preveč časa..., ker je to pač elektrika.

Ne čudite se torej, če na avtocesti zagledate zmogljivo Teslo, ki se komaj premika. Vožnja na elektriko po avtocestah je zaenkrat še vedno predvsem igra z živci.