V eni od svojih kolumn sem že pisala o parkirnih prostorih oziroma o tem, kako težko jih je najti v centru mesta in kako močno me razjezijo kazni, ki jih zasluženo ali nezasluženo pridobim, ko sama nepravilno parkiram. Ne glede na svoje občasne odklonske izpade v kršenju zakona pa sem v nekaj trdno prepričana – nikoli ne bom parkirala na parkirnem prostoru, namenjenem invalidnim osebam!

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi in prav tako, da je mogoče premagati vse. In kljub temu, da se dojemam kot značajno močno osebo, vem, da sta dve stvari, ki ju verjetno ne bi preživela in bi se z njima zelo težko soočila oziroma se verjetno sploh ne bi in bi enostavno "zaključila s svojim bivanjem" na našem malem planetu. Govorim o posilstvu in invalidnosti. Ko gre za za prvo, kot pripadnica nežnejšega spola sploh ne premorem besed, ki bi opisale to nagnusno dejanje; toliko se mi tipke na tipkovnici bolj zatikajo ob drugem.

Vsako opravilo je boj, tudi izstopanje iz avtomobila. © iStockphoto

Vsak dan je boj
Mnogokrat sem razmišljala o tem, kaj je huje: roditi se kot invalid in ali to postati po spletu nesrečnih okoliščin? Hoditi v najnovejših visokih petkah po betonski ulici, teči skupaj z dragim po mahovni gozdni poti, uloviti zadnji avtobus ali le z nogo preprečiti vratom dvigala, da se vam zaprejo pred nosom ... Je huje vse to imeti in izgubiti ali nikoli imeti in le sanjariti, kako bi lahko bilo? Je huje vedeti kako zveni Bach in se zavedati, da ga nikoli več ne boš mogel slišati, ali živeti vse življenje kot v nemem filmu? Je huje videti odpadanje barvitega jesenskega listja in vedeti, da boš ta prizor lahko podoživljal le še v svoji glavi, ali si le predstavljati, če barva lahko zveni kot zvok in kakšen zvok bi lahko pripisal določeni barvi? Ne nameravam se spuščati v debate tipa "dokler nečesa ne poznaš, tako ali tako ne veš, kaj zamujaš oziroma šele ko nekaj izgubiš, veš, kaj si imel", ker so ravno tako nesmiselne kot tiste o kuri in jajcu. Vem le eno – da neizmerno cenim ljudi, ki sposobni svoje življenje nadaljevati kljub temu, da jim le-to vsak dan na pot postavlja nove in nove prepreke. Cenim v največjem pomenu te besede in ne pomilujem, saj je slednje tisto, kar invalidi najmanj potrebujejo. Zato verjemite tudi, da ni lahko pisati o tako občutljivi temi, kaj šele sprejeti takšno tematiko za svoj vsakdanjik. Seganje po koruznih kosmičih na visokih policah trgovin, premagovanje stopnic na poti do uradov državnih organov in prenašanje ponižanja, ko se na slednjih morajo dobesedno boriti za to, kar jim dejansko pripada. Za invalide je še tako vsakdanje opravilo boj. Vsak dan je boj in vsaka premagana ovira je dar. Vsak premagani dan je dar.

Tako se s problematiko odvzemanja parkirnih prostorov invalidom spoprijemajo v Zagrebu. © iStockphoto

Kako morete?
Zato ne morem razumeti, kako lahko nekdo brezsrčno parkira na mestu na invalide, ker se mu ne ljubi pešačiti sto metrov do blagovnega centra. Brez kakršnekoli slabe vesti! Zanima me, kaj takim ljudem hodi po glavi. Morda: "Saj bo hitro! Samo po kruh skočim, invalid bo pa že malce potrpel in počakal "? Invalidi morajo vsak dan potrpeti, in s tem, ko so zanje predpisana določena parkirna mesta v bližini blagovnega centra ali katerekoli druge stavbe, to ne pomeni, da so privilegirani. Privilegirani?!? Invalidnih mest na parkiriščih je že tako premalo, ali jim je treba vzeti še tistih nekaj, ki jih imajo? Jih popolnoma oropati vsega dostojanstva? Ste kdaj razmišljali, kako se mora počutiti invalid, ko pride do parkirnega mesta, na njem pa je parkiran avto, ki še oznake za invalidnost nima? Verjetno precej ponižano! Da o osebah, ki so popolnoma zdrave in mobilne ter uporabljajo avtomobilske oznake za invalide le zato, da lahko parkirajo kjerkoli v centru mesta in se izognejo kazni za parkiranje, niti ne izgubljam besed. Da vas ni sram! Menim, da bi morali za tak prekršek prometniki definitivno predpisati višje kazni. Vprašanje je sicer, ali bi slednje sploh imelo kaj vpliva na tovrstne primerke. Zato sem bila naravnost fascinirana nad prometnimi oznakami na parkiriščih ob nedavnem obisku Zagreba. Ob invalidskem znaku je napis: "Če ste mi vzeli mesto, bi vzeli tudi mojo invalidnost? " Četudi v bližini ni nobenega redarja, četudi ni nobene osebe, ki bi vas videla parkirati na invalidskem parkirnem prostoru, četudi ni daleč naokoli niti ene samcate priče ... je tu ta znak. Ki bode v oči, ko s kazalcem kaže na vas in z velikim klicajem kriči: "J'accuse!" In udari tam, kjer najbolj boli – na vašo vest!
[if gte mso 9]> Normal 0 false false false MicrosoftInternetExplorer4