Ford transit, ki smo ga vozili na testu, je namreč k nam pripeljal z največjo dolžino in višino ter seveda prostornostjo tovornega oddelka. S kratico, ki označuje konkretni avtomobil, se to sliši ford transit furgon trend 2.0 TDCi 125 kW (170 KM) M6 L4H3 RWD 350 (T).
Pazite na dovoljeno maso!
Ime je dolgo, a tudi kombi ni ravno od muh, saj v dolžino meri 6,7 metra, v širino dobrega 2,1 metra, v višino pa 2,8 metra. V bistvu je med največjimi, ki še niso tovornjaki. Poleg tega pa prostornina prtljažnega dela znaša kar 15,19 kubičnega metra, kar pomeni, da vanj lahko spravimo zares veliko tovora, ki je poleg tega lahko še zelo visok, saj višina tovornega prostora meri 2,070 metra. Kar pomeni, da vanj brez težav gre tudi veliko visokih omar.
Letos mineva sedemdeset let, odkar je Ford predstavil prvi kombi, ki je nosil ime transit. Transitov daljni prednik, klasični kombi, ki ga je nemški Ford izdeloval v Kölnu, se je v začetku sicer imenoval ford FK 1000, ker pa je imel motor in tehniko forda taunusa, so mu ob prenovi leta 1961 nadeli ime ford taunus transit. Ko pa je leta 1965 skupaj z angleškim fordom thames 400E dobil skupnega sodobnega naslednika, se je ta imenoval samo še ford transit ter se odpeljal v zgodovino kot prvi sodobni kombi, kot jih poznamo danes.
A pri nalaganju je treba biti previden. Volumsko gre v takšnega transita res veliko tovora, vendar pa ta ne sme biti pretežak. Ford transit namreč prazen pripravljen na vožnjo tehta 2.600 kilogramov, zato za tovor do največje dovoljene mase 3.500 kilogramov, ki je še dovoljena za vožnjo z vozniškim dovoljenjem kategorije B, ostane le še dobrih 900 kilogramov. Takšna masa pa se s tovorom hitro doseže. Takšen transit je torej bolj ali manj namenjen selitvenim servisom, ki vozijo velike predmete z manjšo maso, ter raznim paketnim službam, kjer morajo kurirji s seboj peljati veliko paketov, ki pa niso nujno tudi težki.
Da je nalaganje vanj olajšano, poskrbijo velika bočna in zadnja vrata, ki se odprejo na široko in po potrebi tudi zapognejo ob bok karoserije, da voznik laže parkira ob nalagalni rampi. Notranjost tovornega prostora je tudi lično urejena in odlično razsvetljena, da tudi ponoči ni težav z iskanjem pravega paketa.
Še vedno se odlično vozi
Transitovi masi in velikosti je povsem kos tudi pogonski sklop. V njegovem osrčju je 2-litrski turbodizelski menjalnik, ki je na testnem transitu svojo moč preko šeststopenjskega ročnega menjalnika in kardanske gredi prenašal na zadnji kolesni par. Gre torej za klasično motorizacijo lahkega gospodarskega programa, ki jo okrepijo tudi McPhersonovi vzmetni nogi spredaj, predvsem pa toga prema z listnimi vzmetmi zadaj. Morda bo kdo rekel, da je danes tudi na lahkih gospodarskih vozilih možno vijačne vzmeti najti tudi zadaj, a je takšna ureditev gotovo bolj v prid transitovi veliki masi.
Dobro pa vpliva tudi na njegove vozne lastnosti, saj se transit za takšnega velikana skozi ovinke pelje presenetljivo hitro in nevtralno in, vsaj prazen, za seboj pusti celo marsikateri osebni avtomobil. K temu gotovo pripomore tudi Fordovsko natančni volan, ki je seveda že dolgo stalnica na Fordovih izdelkih te vrste. Le previdni morate biti, da z dolgim zadkom in predvsem zelo dolgim previsom za zadnjimi kolesi ne pobirate robov.
A za kaj takšnega morate biti že zelo nerodni. Ko se ozrete nazaj, morda ne vidite prav veliko, vendar pa so na vratih velika bočna vzvratna ogledala, ki v kombinaciji z majhnimi pod njimi zagotavljajo več kot odlično vidljivost nad tem, kaj se ob bokih avtomobila dogaja. Testni transit pa je bil opremljen tudi z vzvratno kamero. Ki pa izhaja iz "stare šole".
Ni več tako zelo mlad
Pri infotainmentu se namreč transitu še najbolj pozna, da je na ceste v zadnji generaciji prvič zapeljal že "avtomobilsko davnega" leta 2014, čeprav je bil nazadnje osvežen leta 2020. V lahkem gospodarskem sektorju pač leta počasneje tečejo kot v sektorju osebnih vozil. V transitu se moramo torej še naprej zadovoljiti z infotainmentom, ki ga je denimo imela že ford fiesta predzadnje generacije.
To pomeni, da ima tudi vzvratna kamera le majhen zaslonček, ki predvaja nizkoresolucijsko dvodimenzionalno sliko. Kaj se dogaja za avtomobilom, sicer vidite, vendar pa ne morete natančno oceniti oddaljenosti zadka od okoliških predmetov, kar je nerodno predvsem zato, ker je avtomobil zelo visok. Če niste dovolj pozorni, se vam prav lahko zgodi, da zadenete kakšen nižji rob strehe, večini garaž se morate pa tako ali tako izogniti. V negotovosti je gotovo dobro stopiti iz kabine in stanje preveriti v živo. Sicer gre lahko drugače, kar je malce pozneje dokazal tudi tesni ford e-transit, ki nas je ob enakih gabaritih razvajal celo s 360-stopinjskim pogledom okoli avtomobila.
Sicer pa se nad udobjem za dva v kabini ne moremo pritoževati. Kabina je namreč odlično zvočno izolirana, da dizelskega štirivaljnika skoraj ne slišite, trije sedeži so udobni in prostorni, odlagališč za različne predmete in predalov je več kot dovolj, klimatska naprava odlično dela, materiali pa so sicer grobi in primerni gospodarski rabi, vendar pa tudi kakovostni. Ko se enkrat izvijete s tesnega dvorišča in zapeljete na cesto, pa uživate tudi nad čudovitim razgledom na dogajanje na cesti. Transit vam med drugim pomaga pri zadrževanju vozila na voznem pasu in po potrebi zasilno zavira in samodejno pomaga pri stabilizaciji vozila v bočnem vetru, samodejno pa med drugim delujejo tudi žarometi.
Na testu smo vozili transita s solidno založeno različico opreme trend, ki vsebuje veliko pripomočkov za varno vožnjo in udobje ter povezljivost ter s solidnim pogonom, ki zagotavlja do 1.000 kilometrov vožnje. Zanj je z nekaj dodatki treba odšteti 46.220 evrov. Je to veliko? Kakor se vam zdi. Če bi ga radi uporabljali za zabavo, takšen transit gotovo ne bo poceni, če pa ga potrebujete za delo, se strošek nakupa lahko hitro povrne.