Mini je clubmana predstavil že pred desetletjem. Oglaševali so ga kot bolj praktično izvedenko klasičnega minija, ki je medtem zrasel, dobil pa nove različice, kot je suvovski countryman. Clubman je bolj karavan, oziroma konkurent audiju A3 sportbacku ali Mercedesovemu CLA shooting braku.
Njegova posebnost je bila, da je imel v prvi različici le ena zadnja bočna vrata, medtem, ko so bila vrata prtljažnika dvokrilna. Taka so še zdaj, medtem, ko je v drugi generaciji dobil še druga zadnja bočna vrata, kar uporabnost nedvomno izboljšuje, saj lajša vstopanje na zadnjo klop.
Kot pes jazbečar
Mini clubman je tudi praksi najbolj prostoren mini. Uporabnost torej povečujejo štiri bočna vrata in dvokrilna vrata prtljažnika, ki se odpirajo s pomočjo pritiska na ključ in s pomočjo hidravlike. Kljub temu da so zadnja vrata majhna, pa je treba venomer uporabiti več moči za zapiranje, kot bi si želeli. Prednji del se praktično v ničemer ne razlikuje od klasike, zadek pač.
Asociacija na vozilo je "pes jazbečar“, majhen in dolg, pa čeprav prtljažnik v nobenem primeru ni družinsko velik.
Nasploh se mi clubman ne zdi primeren za prvi družinski avto. Sedi se zelo športno nizko, zato je se je treba za vstop in izstop iz avtomobila precej skloniti. Tisti, ki imajo težave s hrbtom znajo izreči kakšno kletvico. Tudi posedanje otrok na otroške sedeže ni najljubše opravilo pri tem avtomobilu. Prtljažnik meri 360 litrov in je primerljiv z vozili nižjega srednjega razreda. Nakladalni rob je nizek, prtljažnik pa globok, kar spet pomeni sklanjanje in iztegovanje po predmete, spravljene v njem.
Originalna kabina še vedno zažiga
"Funky“ zunanjost in nič manj nenavadno urejena potovalna kabina sta glavni razlog, zakaj bi nekdo kupil minija. Ob voznih lastnostih seveda. O ureditvi potovalne kabine smo pisali v številnih prejšnjih testih. Veliki okrogli merilnik z vgrajenim zaslonom, katerega upravljamo s pomočjo vrtljivega gumba med sedežema spredaj je zaščitni znak, prav tako kot letalska stikala in prepletanje živahnih barv ambientalne svetlobe, ki sveti okoli merilnikov in tudi v vratih, na armaturni plošči. Vse skupaj deluje zelo všečno, drugi pa lahko Miniju na tem področju le sledijo in ne vodijo.
Vendar pa le všečna notranjost ni dovolj za vse. Morda za mlade, samske, tudi starejše brez otrok, da. Za mnoge pa je pomembnejše udobje. In tega v minijih, niti clubmanu, ni na pretek. Spredaj se v udobnih, moderno oblikovanih in v vse smeri nastavljivih v usnje odetih sedežih nismo pritoževali. Spredaj bodo tudi višji dobro sedeli. Sedi se sicer tako nizko, da je prostora nad glavo vedno dovolj. Sta pa sedeža spredaj zelo kratka in ozka.
Zadaj bo udobno otrokom
Vendar pa višje rasli na zadnjih sedežih ne bodo navdušeni, zmanjka prostora za kolena in glavo, sploh v primeru panoramske strehe. Tudi v širino prostora ni veliko. Za dva otroška sedeža ga je dovolj, za tretjega, čeprav je pet sedežni na zadnji klopi zmanjka prostora. Zato pa je odlagališč kljub „majhnemu pakiranju“ dovolj, nadstandardni so materiali in sestava avtomobila. Kakovosti mu ne gre oporekati.
Vidljivost iz vozila ni slaba, razen nazaj. Težave pri vzvratni vožnji rešuje kamera na zadku in parkiran tipala (seveda za doplačilo), voznik vse informacije o vožnji, vključno z navigacijo, pridobiva na barvne projekcijskem zaslonu na vetrobranskem steklu. Spet seveda za doplačilo.
Kljub temu da je večji, daljši in težji od klasičnega minija, se še vedno pelje zelo spodobno in zabavno. Oprijema pod prednjimi kolesi je veliko, volan je zelo natančen in odziven. Avto je pravzaprav igračka na štirih kolesih. Še posebej zaradi dobrega podvozja, ki ne poskakuje od tal. Je sicer zelo trdo, zato se čuti pod zadnjico vsaka luknja, tudi, če vozilo nastavimo v režim udobno. Nagibanja v ovinkih je zelo malo.
Ohranja gokart občutek
Pika na i je zmogljiv dvolitrski turbodizelski štirivaljni motor v kombinaciji z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom, ki smo ga že na veliko hvalil v vozilih BMW. 400 Nm navora je dovolj za vedno „polna pljuča“ in hitre pospeške. Od 0 do 100 km/h pospeši v le 7,2 sekunde. Za suvereno držo tako na avtocesti, kot na podeželski cesti skrbi štirikolesni pogon all4. Avto večino časa išče oprijem pod prednjimi kolesi, po potrebi pa se moč prenese tudi na zadnji kolesi. Tudi zato je poraba plinskega olja povsem zmerna. V „zelenem“ načinu porabi pri primestni vožnji okoli pet litrov na 100 kilometrov, pri dinamični vožnji dobrih osem litrov, v mešanem ciklu, po omejitvah, bo potovalni računalnik pokazal sedem litrov plinskega olja na 100 kilometrov poti.
Dizel ni najbolj uglajen, tudi na avtocesti lahko pričakujete nekaj več hrupa zaradi udarjanja vetra ob vetrobransko steklo v potniški kabini, ki je sicer dobro obdelana in zatesnjena.
Tako kot za vsa premium vozila tudi za minija clubmana velja, da je osnovna cena eno, dodatki pa nakup zelo zasolijo. In Mini ima dolg seznam doplačljivih dodatkov. V primeru testnega vozila je bilo dodatne opreme za dobrih 16 tisočakov (1960 evrov posebna 18-palčna platišča, 348 evrov ogrevana sedeža spredaj, 401 evro kamera za pomoč pri vzvratni vožnji, 633 evrov head-u projektor, 1034 evrov panoramska streha, 1055 evrov modri usnjeni sedeži, 1899 sistem wired, ki med drugim vključuje navigacijo, 4274 evrov stane še sistem chilli za več udobja in športnejši videz).
Če želite voziti ikono, minija, ki je bolj praktičen od klasičnega minija, in še vedno želite pod zadnjico in na volanu občutek vožnje gokarta, potem je vredno razmisliti o clubmanu. Status pa pri veliko ljudeh tudi nekaj šteje.
Podatki o vozilu: Mini clubman cooper SD all4
Motor: 1995 cm3, turbo dizelski, štirivaljni, 140 kW (190 KM) pri 4.000 vrt.
Navor: 400 Nm pri 1.750 vrt./min.
Dimenzije (D x V x Š v mm): 4.253 x 1.441 x 1.800, medosna razdalja 2.670
Prtljažnik (v litrih): 360 - 1250
Poraba na testu: 7,1 litra/100 km (mešani cikel), izpust 126 g CO2/km
Zmogljivosti: 222 km/h, 7,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Cena: 33.950/ 50.218 evrov (testni/testni z dodatki)
Plusi: Vozne lastnosti, všečen videz, kakovost, delovanje sistemov;
Minusi: Družinska uporabnost, trdo zapiranje zadnjih vrat, cena;