Prihod po zraku v Lizbono je bil čaroben. Pogled z letala na s soncem obsijano portugalsko prestolnico na skrajnem jugozahodu celinske Evrope, na Iberskem polotoku, je bil veličasten.
Iz zraka se vidi valove na morju, dolge peščene plaže, kjer mrgoli deskarjev, nepregledna množica strjenih belih hiš z oranžnimi strehami in bazeni ter nizki bloki, med katerimi, pogosto v močnem vetru, pristajajo potniška letala. Najbolj fascinanten pa je pogled na most Vasco da Gama. To je s 17,2 kilometra dolžine najdaljši most v Evropi, ki je obdan s poševnimi zategami in viaduktoma in je od leta 1998, ko so ga slavnostno odprli, močno olajšal potovanja prebivalcem največjega portugalskega mesta čez reko Tajo v Parque das Nações.
Je to Golden Gate sredi Lizbone?
Skozi majhno okno airbusa portugalskega letalskega prevoznika smo v daljavi zagledali še ogromen kip Jezusa in še en veličasten most, ki po barvi in obliki spominja na slavni most Golden Gate v San Franciscu. Portugalski viseči most se imenuje most 25. aprila in povezuje eno in drugo stran reke Tagus. Dolg je 2277 metrov in je 23. najdaljši viseči most na svetu.
Za ta letni čas nas, sredina junija, nas je po sestopu z letala pričakalo nenavadno hladno vreme. Ko smo se v Sloveniji parili pri 35 stopinjah Celzija, jih je bilo v Lizboni komaj 20. »Res nenavadno za ta letni čas. Moralo bi biti vsaj 38 stopinj Celzija,« so nam hiteli razlagati Portugalci, ki so pritok hladnega zraka pripisali hudim neurjem nekje globoko nad oceanom. A nas to ni motilo, še bolje je raziskovati neznane kraje pri 20 kot pri 35 stopinjah Celzija.
Za to pa potrebuješ tudi pravi avto, s štirikolesnim pogonom in zmogljivim motorjem, saj smo se nameravali zapeljati tudi na manj dostopne kraje in mesta. Ne v bližino qashqaija, kjer tudi pozimi kraljujejo golfisti, blizu pa je tudi najbolj skrajna zahodna točka celinske Evrope Rt Roca, ampak smo se podali na slabih 150 kilometrov dolgo pot do slikovitega zgodovinskega mesteca Santiago do Sacem na jugu Portugalske. Mesteca, ki ga verjetno večina Slovencev preskoči, a ga ne bi smela. Zgodovinsko mesto s trdnjavo in slikovito cerkvico na vrhu hriba, s katere se razprostira pogled na številne okoliške mline v prepoznavno modro-beli barvi, v katerih še danes pridobivajo moko iz številnih okoliških njiv.
Izbrali smo zmogljiv štirikolesni pogon
Najprej pa v avtomobil. Prevzeli smo ga pri prodajalcu v Lizboni. Izbrali smo si Mitsubishijev športni terenec eclipse cross, v vpadljivi rdeči barvi, ki je v potovalni kabini in prtljažniku ponujal več kot dovolj prostora za tri raziskovalce, ki smo se odpravili na pot. Kot Vasco ga Gama, portugalski pomorščak in admiral, ki je bil vodja prve odprave iz Evrope v Indijo. Obplul je Afriko in Portugalski odprl pomorsko pot do Indije in na Vzhod ter imel velik vpliv na trgovino z začimbami.
Pot nas je vodila po avtocesti in tudi v neznano, zato je bilo dobrodošlo, da je imel avtomobil tako samodejni menjalnik kot Mitsubishijev sistem stalnega elektronsko nadzorovanega vse kolesnega pogon (SCAW), ki smo ga dodobra preizkusili že na ledu na Norveškem na skrajnem severu Evrope, zdaj pa smo se odločili, da ga preizkusimo še na mivki in pesku Portugalske, na jugu Evrope.
Pri Mitsubishiju so ob predstavitvi voznih lastnosti eclipse crossa želeli poudariti duh in uživanje potovanja z avtomobilom, ki so ga povezali s kulinariko in odkrivanjem narave in zgodovine, ki je bogata tudi pri japonski znamki. Ste vedeli, da ...
je Yataro Iwazaki Mitsubishi ustanovil leta 1870 in je bil podjetnik iz družine samurajev,
da je bil tridimenzionalni logotip znamke registriran leta 1914 in je simbol Mitsubishiove trajnosti,
da je bil Model-A, prvi Mitsubishijev avtomobil, lansiran leta 1917. To je bil prvi japonski avto, izdelan za serijsko proizvodnjo,
da je Mitsubishi prvo letalo izdelal leta 1921, izdelujejo pa jih še danes,
da je bil torpedo PX33 prvo Mitsubishijevo vozilo s štirikolesnim pogonom, predstavljeno že leta 1936,
da je Mitsubishi raziskoval in razvijal električna vozila že leta 1966,
da je z modelom pajero zmagal 12 pariških in dakarskih vztrajnostnih relijev in da je z lancer evolution zbral kar pet zmag v svetovnem reli prvenstvu,
da SUV vozila izdeluje že več kot 80 let, model eclipse cross pa je najnovejši model znamke;
Kot v Vietnamu
Letalski kovčki so skozi veliko odprtino romali na varno v prtljažnik, ki ponuja skoraj 450-litrski volumen, telefone smo povezali na multimedijski zaslon in vključili navigacijo ter odšli pustolovskim in kulinaričnim avanturam na poti. Portugalska je znana po dobri hrani, na svoj račun boste prišli tako ljubitelji mesa kot rib, oziroma vsega, kar najdemo v oceanu. Pa tudi vegetarijanci ne boste ostali razočarani. Paradižnik ima tudi pozimi okus po domačem paradižniku, pomaranče vidite rasti na drevesih …, na trenutke pa se nam je zdelo, da smo v Vietnamu, saj je del Portugalske, kamor smo se odpravili, poseljen s številnimi riževimi polji.
Vasco da Gama navduši
Pritisk na stikalo za zagon vozila je dovolj, da se je pod motornim pokrovom po tiho oglasil 1,5-litrski turbo bencinski štirivaljni motor. Najprej čez most, za katerega so v treh letih izgradnje (1995-1998) odšteli skoraj milijardo evrov. Še bolj kot iz zraka most Vasco da Gama navduši, ko se peljemo čezenj. Našteli smo kar šest voznih pasov. Širši je kot najširše slovenske avtoceste. Treba se je držati omejitve, 120 km/h, oziroma 100 km/h kar je prepoznala tudi kamera na našem vozilu, čeprav se jih veliko portugalski voznikov ne drži, saj radi pohodijo stopalko za plin. Še posebej na avtocesti.
Če imate strah pred potovanji čez mostove, nikar. Most v Lizboni ima življenjsko dobo vsaj še 100 let, »do živega« pa mu ne morejo niti sunki vetra s hitrostjo 250 km/h ali pa potres 8,7 stopnje po Rihterjevi lestvici. Piloti za temelje so zabiti skoraj 100 metrov pod gladino morja.
Kako se avto obnaša na mivki?
Dobrih 10 minut traja vožnja čez most, ko se pot nadaljuje nekaj časa po avtocesti, na kar zavijemo na podeželje. Ceste ob Atlantiku so speljane drugače kot smo vajeni na »jadranski obali«, ko se vijejo ves čas ob morju. Pogosto popotniki nimajo občutka, da je morje blizu. Pokrajina je zelo raznolika. Pogosto je kot savana poraščena z manjšimi grmi in drevesi, spet hitro se znajdemo v gozdovih obdanih z borovci. Da je morje blizu smo čutili v zraku, po vonju, ali po mivki, ki jo v gozd iz obale prinese močan veter. Z eclipse crossom smo suvereno zapeljali tudi iz utrjenih poti, na pesek in mivko. To nam je dovoljeval prav zmogljiv štirikolesni pogon, ki je zaščitni znak japonskega proizvajalca vozil. Sistem SCAW ob normalnih razmerah, na suhem cestišču, vseskozi 20 odstotkov pogonske sile prenaša na zadnjo os, v primeru slabega oprijema, v našem primeru na slabše utrjenem terenu pa je v programu gravel na zadnji kolesi prenesel 60 odstotkov navora. Med programi se pomikamo povsem enostavno, s pritiskom okroglega stikala med prednjima sedežema. Preklop se zgodi v trenutku, to pa se vozniku izpiše na digitalnem zaslonu med merilniki.
Mrzlo morje in veliko peska
Ustavili smo se na eni izmed številnih peščenih plaž, na katere naletite praktično za vsakim ovinkom. In vse so si podobne. Avto smo s pomočjo vzvratne kamere potisnili v parkirni boks in se peš odpravili namočiti noge v Atlantik. Previdno. Kako močan tok je, vidite že po tem, da se v njem namakajo le bolj izkušeni plavalci. Valovi so lahko visoki in za seboj, potem, ko pljusknejo na plažo v morje potegnejo velike količine mivke. »Kopali se ne bomo, pa še voda je mrzla. Pa smo dobili odgovor, zakaj smo iz zraka videli tako veliko število bazenov ob hišah.« Plaže so zaradi ogromnih nasipov mivke bolj primerne za razne aktivnosti na prostem in »nabiranje barve«. Tudi psom prijazne so plaže. Na vsaki smo jih videli kar nekaj.
Chef, ki kuha z lokalnimi pridelki
Po dobrih treh urah potepanja smo prispeli do mesteca Santiago do Cacem. Nastanili smo se v hotelu Santiago, ki je poznan predvsem po kulinaričnih presežkih izpod rok chefa Daniela Censija, ki mu pri pripravi pomagajo tudi stare kuharice, ki so se originalnih lokalnih receptov učile od svojih mam, njihove pa od svojih mam …
Da pripravljajo dobro hrano izda že dekoracija hotelskih sob, kjer vas pričakajo lesena kuhalnica, žlica, vilica in nož. Tudi kuhinja v hotelu je zelo posebna, saj lahko gostje kar preko velikih zaslonov spremljajo, kako hrano pripravljajo mojstri vihtenja nožev in ponev. Censi, ki je kuharski pečat pustil v najboljših Portugalskih restavracijah v Lizboni in na Azorih, pa tudi v Londonu in Oslu, nam je ob kulinarični delavnici razložil, da uporabljajo le lokalno pridelano hrano iz morja ali z bližnjih farm, kjer vzgajajo organske pridelke, enako velja za izdelke iz mesa.
Ananas na žaru
Med vsemi zelenjavnimi in mesnimi sestavinami, ki jih je chef Censi postavil na žar, je našo pozornost najbolj pritegnil ananas. Več kot dve ga je obračal na vroči plati, postregli pa so nam ga po sladici. Ananas na žaru je še posebej sočen in ima zelo sladkast okus.
Slikoviti Santiago do Cacem in mlini na veter
A časa za poležavanje ni bilo, saj smo morali v slabih dveh dneh odkriti čim več zanimivosti, ki jih ponuja mestece s 30 tisoč prebivalci in njegova okolica. Kam najprej? Gremo na bližnji mlin, kjer nas je pričakal njegov upravitelj, stari mož, ki je hitel velika razgrniti platnena jadra, ki s pomočjo vetra poganjajo mlinsko kolo. Kaj veliko se pogovarjati nismo mogli, saj mlinarju ni šla dobro od ust angleščina, nam pa ne portugalščina. A nam je stisnil nekaj brošur v angleškem jeziku, mi pa smo se vpisali v debelo knjigo gostov, ki v mlin prihajajo z vsega sveta. Prebrali in nato ogledali smo si tradicionalen način pridobivanja moke.
Mlini so se pojavili v 11. stoletju. Postavili so jih na vrh hriba in opremili z vetrnicami, da bi izkoristili močno pihanje vetra ob obali Atlantika. Večina ima valjasto obliko s stožčasto streho, pobarvana je v belo barvo, pogosto je dodana tudi modra barva, in imajo platnena jadra. Nekateri še danes opravljajo svoje poslanstvo, nekatere pa so Portugalci spremenili v restavracije in prenočišča, tudi v zadnjem času popularne hiše pobega.
Skok na hrib do obzidja
Iz mlina smo na drugi strani mesta, na vrhu hriba, pod katerim so posejane bele hišice s strmimi ulicami, zagledali cerkev in obzidje trdnjave. To je bila naša naslednja točka. Za pot do vrha potrebuješ okreten in zmogljiv avto, saj lahko obstaneš v strmi in zelo ozki ulici, ko iščeš pot do vrha. Cerkev na vrhu hriba s pokopališčem na dvorišču še vedno ostaja kraj, kjer se redno družijo meščani, grad pa je v bistvu zgolj lupina, saj je bil skoraj 100 let v središču vojne, dokler ni bil od 13. stoletja naprej pod portugalsko oblastjo. Ostalo je le obzidje in deset kvadratnih stolpov. Okoli obzidja najdete bogato floro in favno. Na lesenih klopcah lahko v trenutku pobegnete od vsakdanjega vrveža in zrete v daljavo na širen ocean.
Kam z najmlajšimi?
Če se na jug Portugalske odpravite z otroki, ne smete zamuditi jahanja konj v idilični naravi ali pa obiskati safari. Bodoca Safari Park se razprostira na 90 hektarjih površine. Slone, žirafe in druge eksotične živali lahko opazujete kar med vožnjo iz avtomobila. Na žalost so bili za tisti dan vsi termini za ogled z avtomobilom razprodani, tako, da sva se z novinarskim kolegom odločila, da na bližnjem makadamu in sipinah preizkusiva dinamično plat športnega terenca. Mitsubishijev pogon naju je prepričal. Veliko proizvajalcev še pred desetimi leti sploh nikoli ni izdelovalo križanca ali štirikolesnega pogona, pri japonskem proizvajalcu vozil, kjer se lahko pohvalijo z osem desetletji dolgo tradicijo izdelovanja suvov in so eni od snovalcev SUV razreda, pa so prvi štirikolesni pogon predstavili, še preden so nekateri konkurenti sploh obstajali na trgu. Velika otroka, nama je dejala spremljevalka, ko je opazovala prah, ki se je dvigal izpod koles okoli avtomobila.
Črni prašiči in gin tonik
Vsaj tako kot drsenja po pesku z eclipse crossom smo se veselili naslednje postojanke. Ogleda farme črnih prašičev in destilarne gina. Kako gre to skupaj? Super!
Iberski prašič je tradicionalna pasma domačega prašiča, ki izvira iz Iberskega polotoka. Udomačevali so jih že v neolitiku in so značilni za osrednji in južni del Portugalske in Španije. Proizvodnja mesnih izdelkov iz iberskih prašičev je precej drugačna od drugih mesnih izdelkov. Meso pridobivajo iz izbranih prašičev, vzrejenih v intenzivnih pogojih na kmetijah. Meso črnega prašiča je dober primer zelo kakovostnega in zelo cenjenega mesnega izdelka. Na farmi prašičev najdemo številne samice, samci so redki, da ne prihaja do sporov. "Prašiči se nenehno prosto gibljejo in jedo le organsko hrano. Zato porabijo več kalorij kot zaprti prašiči," so nam razložili ob ogledu farme, še preden so nam postregli specialitete z žara in istoimenski gin (Black Pig), ki nastaja v destilarni znotraj kmetije. Proizvajajo tudi beli rum. Vsak obiskovalec si lahko pogleda proces pridelave gina. "Naš namen je, da pokažemo najboljše iz naše pokrajine, hkrati pa imajo obiskovalci stik z naravo, uživajo v vegetaciji in botaniki, ter preizkusijo naše specialitete," so nam še povedali.
Nasveti za dober gin tonik
Dobrega gin tonika ne boste pili brez dobrega tonika, tudi, če je gin prvovrsten. Receptov je veliko, v povezavi z ginom black pig pa priporočajo nesladek tonik. Veliko ledu, malo limete, brinovih jagod in ohlajen kozarec. Paziti je treba tudi na pravo razmerje gina in tonika, pri čemer se tonik poliva v kozarec po ledu. Popolna kombinacija pomeni eno merico gina in dve merici tonika.
Ko na enostaven način rešiš kompleksno težavo
Drugi dan obiska Portugalske smo se odločili obiskati še eno posebnost in značilnost za ta del države in se sprehajali »po vodi«. Carrasqueira, v naravnem rezervatu Sadu Estuary. Gre za neke vrste leseno pristanišče s porisanimi lesenimi barakami in mostički, ki delujejo zelo trhlo, a očarajo s fotogeničnostjo, predvsem pa fascinira dejstvo, kako je lahko človek s svojo iznajdljivostjo preprosto rešil kompleksno težavo.
Težava je, da je v ustju reke Sado voda zelo nizka, ribiči pa so imeli velike težave pri prečkanju blata, da bi dosegli reko. Dokler niso nekateri ribiči sredi prejšnjega stoletja prišli na zamisel, da bi zgradili leseno stezo nad vodo, pretentali naravo in tako lažje dostopali do svojih čolnov. Ribolovna aktivnost je bila s tem močno olajšana. Tako je bil rojen pomol Carrasqueira. Pomole so počasi dograjevali z lesenimi koli in na koncu zgradili pristanišče, ki deluje kot labirint. Danes je to turistična znamenitost, ki je ne gre spregledati.
Ogled Portugalske je čudovit, še posebej, ker je zaradi ugodne klime privlačna in barvita tudi v zimskih mesecih. Predvsem pa ni draga in prevelika, da je ne bi odkrili z avtomobilom. Združite ogled Lizbone z raziskovanjem manj znanih krajev na jugu, namočite noge v Atlantik ali jih »potopite« v toplo mivko na številnih peščenih plažah in uživajte v okušanju dobre lokalne hrane.
Portugalska je biser. Priporočam obisk.