Samo v Sloveniji. Medtem ko policija in občine prek posrednikov in javnih razpisov nabavljajo drago merilno opremo, namerava mariborska oblast milijon evrov vredne aparature preprosto donirati študentom, da bi z njimi “nekaj” naredili. Zakaj policije ne zanima poceni nakup?

Besna ulica ustavila daljnosežni načrt

Pred slabimi petimi leti se je v Mariboru zgodila vstaja, ki je odnesla takratnega župana Franca Kanglerja. Povod za proteste je bila pogodba občine s podjetjem Iskra Sistemi, s katero bi celostno uredili avtomatizirano vodenje cestnega prometa v štajerski prestolnici. Maribor bi zaradi naprednih visokoodzivnih križišč in drugih sistemov postal najbolj moderno mesto daleč naokoli. Celotna investicija v tehnologijo je bila ocenjena na skoraj 30 milijonov evrov.

Del te strategije pa so bili tudi na gosto posejani merilniki hitrosti, ki bi pomagali umiriti prehitre voznike. Ravno radarji so močno razburili javnost, končalo se je z nasilnimi protesti, odhodom Kanglerja in nastopom novega župana Andreja Fištravca. Od velikopoteznih načrtov je ostala šestmilijonska poravnava z Iskro Sistemi, ki seveda bremeni vse Mariborčane, tudi tiste, ki spoštujejo cestnoprometne predpise. Mesto je s poravnavo v last prevzelo velik del že nameščene, a neoperativne tehnologije za vodenje prometa ter 41 nedelujočih merilnikov hitrosti. Večina med njimi je proizvod uveljavljenega proizvajalca Gatso, nekaj pa jih je izdelalo slovensko podjetje ASIST in jih poimenovalo Urbani vitez.

Odkar je na začetku 2013 dokončno propadla ideja, da bi s pomočjo stacionarnih merilnikov hitrosti umirjali promet v Mariboru, se je v mestu po podatkih AVP zgodilo 11 nesreč s smrtnim izidom ali hudimi poškodbami, pri katerih je bila po ugotovitvah policije poglaviten vzrok previsoka hitrost.

Vmes so opravili en telefonski klic

Pet let kasneje in leto in pol po poravnavi občinski Gatsotovi merilniki, ki imajo še vedno veljavno odobritev tipa za uporabo, še vedno ždijo v škatlah ob ulicah. “Radarji ne bodo več aktivirani, treba jih je še fizično odstraniti,” pravijo na Mestni občini Maribor (MOM), kjer pa očitno ne vedo, kako se jih na PR-ovsko čim manj škodljiv način znebiti.

“Za odkup radarjev se ni zanimal nihče,” trdijo na MOM. “Tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je merilnike hitrosti želelo v dar. Se pa dogovarjamo z Univerzo v Mariboru, natančneje Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI), da bodo lahko merilnike hitrosti uporabljali v raziskovalne namene v okviru evropskega projekta SRIP Pametna mesta in skupnosti. Projekt na fakulteti trenutno še pripravljajo.”

Koliko so vredni mariborski radarji? Ob predpostavki, da ena nova tovrstna naprava pri posrednikih stane od 30 tisoč evrov naprej, pri množenju pridemo do številke vsaj milijon evrov. Vmes so takorekoč nerabljene naprave že izgubile del svoje knjigovodske vrednosti. Trenutno je sicer v Mariboru več (ugaslih) stacionarnih radarjev, kot jih skupaj uporablja slovenska policija.

Trditev o “dogovarjanju” in ciljnemu namenu radarjev so na FERI vsaj delno postavili na laž. “Pred pol leta smo prejeli telefonski klic z občine, ali bi nas ta oprema zanimala. Rekli smo, da bi, a od takrat se ni zgodilo nič več,” nam je pojasnil dekan FERI Borut Žalik, ki je tudi zanikal, da bi merilnike lahko uporabljali znotraj evropskega projekta SRIP, v katerem FERI sodeluje in ki med drugim združuje različne deležnike pri vzpostavljanju pametnih mest. “Gotovo pa bi nam na fakulteti merilniki koristili. Nismo pa se še čisto nič konkretnega pogovarjali in nimamo nobenih drugih informacij o željah in načrtih občine.”

Nameravajo ferrarije preurejati v fičke?

Po dekanovih besedah ima le redko katero mesto vzpostavljeno tako obsežno tehnologijo za nadzor prometa, kot jo je zasnoval Maribor. “Ta informacijska infrastruktura je sposobna na eno mesto prenašati ogromno podatkov, iz katerih bi bilo mogoče izbrskati stvari, ki bi jih upravljalec prometa lahko najbolje izkoristil.” Pri tem bi lahko po njegovih besedah svojo vlogo odigrali merilniki hitrosti, a ne kot orodje za sankcioniranje, temveč kot števci prometa ali prikazovalniki hitrosti.

Če bi se to udejanilo, bi torej študentje najverjetneje preurejali merilnike, čeprav je takšne tehnologije zgolj za zaznavo prometa in prikaz hitrosti na trgu veliko in je neprimerno cenejša od verificiranih merilnikov hitrosti. 

Merilnike bi na fakulteti za katerikoli razlog uporabljali brezplačno, bi pa ostali še vedno v lasti MOM, pravijo na občini, kjer pa ne povedo, koliko naprav so pripravljeni odstopiti na ta način.

V policiji idejo zatrli v kali

Zakaj občina vsaj dela merilnikov ne odproda nekomu, ki jih potrebuje za osnovno funkcijo, denimo drugim občinam ali policiji? Pri policiji so za Žurnal24 potrdili, da bodo morali v bližnji prihodnosti nabavljati nove stacionarne merilnike, s katerimi bodo nadomestili starejše naprave, torej bi lahko prišli v poštev tudi mariborski radarji. A se očitno elegantne in bržkone najcenejše ideje o dogovoru z MOM otepajo tudi na policiji, ki tovrstno opremo tradicionalno nabavlja pri slovenskem posredniku, zastopniku konkurenčne znamke.

“Na policiji nismo obravnavali nobene pobude ... , ki bi se nanašala na morebitno donacijo ali kakršenkoli drug dogovor, vezan na uporabo radarskih sistemov Gatso, ki so jih na MOM izvzeli iz uporabe. V zvezi z omenjeno tematiko tudi policija ni podajala nobenih predlogov na MO Maribor,” trdijo v uradnem odgovoru na policiji.

Po naših neuradnih, a zanesljivih informacijah, to ne drži povsem, saj se je vodstvo prometnega sektorja pri policiji že seznanilo z idejo, kako bi lahko na razmeroma poceni način prišli do večjega števila radarjev,  a so jo nato grobo zatrli v sektorju za operativo in tehnične sisteme.

Foto: Saša Despot Provida policija radar

Pri policiji sicer priznavajo, da bi po karakteristikah mariborski radarji verjetno “izpolnjevali osnovne zahteve, vezane na policijsko delo.” A v izgovor navajajo, da za sisteme proizvajalca Gatso pri policiji nimajo vzpostavljenega sistema avtomatizirane obdelave podatkov, “prav tako nam niso poznani natančni pogoji za stacionarno postavitev omenjenih sistemov, ki pa bi bili v vsakem primeru povezani z določenimi stroški.”

Nasprotno pa poznavalec sistemov za merjenje hitrosti, ki ni želel biti imenovan, pravi, da prilagoditev programske opreme ne predstavlja nič posebnega, saj je v tujini avtomatična obdelava prekrškov nekaj običajnega. Proizvajalec oziroma zastopnik lahko na željo uporabnika ponudi programske rešitve, razvojni paket oziroma pomaga pri vzpostavitvi sistema. Tudi naša policija je v preteklosti v razpisu za merilnike hitrosti že postavila pogoj, da mora izbrani dobavitelj v treh mesecih poskrbeti za združljivost svoje programske opreme z obstoječim sistemom policije za obdelavo in prenos podatkov.

Sama cena merila skupaj z montažo v stacionarne škatle je zelo odvisna od lokacije, kjer merilnik stoji. Večina mariborskih merilnikov uporablja princip merjenja na podlagi dveh induktivnih zank, kar pomeni, da jih je potrebno za razliko od "virtualnih" zank, ki jih uporabljajo merilniki po Dopplerjevem principu, še dodatno vgraditi v cestišče. A zaradi tega ni nujno, da je merilo z indukcijsko zanko dražje od meril z radarskimi antenami, trdi drugi poznavalec tehnologije. En mariborski merilnik sicer podpira meritve na štirih voznih pasovih hkrati.

andrej.leban@zurnal24.si