Ključe Nissanovega leafa sem dobila na oktobrski petek in po dveh krogih, ko sem sodelavcu dokazala, da "pa sem avtomatika že vozila", sva ostala z leafom sama.
Ker sem v Leafa presedla iz moje drage nissan micre, sem se sprva počutila nekam majčkeno, vendar sem se na velikost, ki prinese tudi prostornost, udobnost in velik prtljažnik, kmalu navadila, ne pa tudi na slabšo vidljivost. Pogled naprej levo in desno zastirata debela stebrička, ki sta me motila ves čas vožnje in kar je po mojem edini pravi minus Nissanovega leafa.
Poraba baterije večna skrb
Čudila sem se prestavni ročici, ki je bolj podobna ploščku kot ročici, vendar prestavljanje poteka precej podobno kot pri ostalih vozilih. Kamera za vzvratno vožnjo ali počasno vožnjo naprej je nekaj, kar pogrešam še danes. Zlahka sem se navadila na udobne sedeže pa tudi z zaslonom na aparaturi, ki v dveh različicah sporoča porabo, sem se spoprijateljila, čeprav sem imela ves čas testnega obdobja občutek, da sem imela oči veliko preveč uperjene v številke, ki so kazale porabo in število še razpoložljivih kilometrov, kot okolici.
Balzam za ušesa
Električni avtomobil je nekako moja zaobljuba. Upam, da bo to moj naslednji avtomobil, hkrati pa upam, da me bo moja micra še dolgo vozila. Potrebujem majhen avto, ki ga vozim predvsem na krajše mestne proge, izjemoma pa še na morje in na Štajersko. Vse to sem hotela doživeti tudi z leafom. Čeprav velja, da je avtocesta ubijalska za doseg električnega avtomobila, je vožnja po njej z leafom krasna. Vožnja sicer precej velikega in težkega avtomobila, je popolnoma tiha, kar je za ušesa, vajena bencinskega motorja, pravi balzam.
Ali res doseže 270 kilometrov?
Kljub uporabi varčnega načina ECO, ki omeji zmogljivost motorja in tako prihranite energijo, so bili pospeški dobri, le po doseženi hitrosti 120 kilometrov na uro, še posebej pa po 140 kilometrov, je doseg kilometrov začel hitro padati, vendar ne tako, da bi bil še pred končnim ciljem, ki je bil Portorož, potreben postanek.
Načrt je bil namreč, da s skoraj popolnoma polno baterijo in okoli 230 kilometri dosega pridem to Portoroža, med postankom avto priključim na polnilnico in se vrnem v Ljubljano. Glavni argument električnih avtomobilov pač ni hitro potovanje, drugih argumentov pa je ogromno.
Zmerna hitrost je vsekakor prvo zagotovilo za manjšo porabo kilometrov, obrestuje se čim manjša uporaba zavor. Sčasoma se menda razvije tudi občutek za vožnjo v klanec in navzdol ter za preklapljanje med sistemi Eco, D in B, ki v pravih okoliščinah delujejo varčno.
Hitro polniti je treba znati
Navigacija me je v Portorožu najprej vodila do polnilnice pri hotelu v središču, ki pa je bila zasedena, prostor pa sem takoj za tem našla na polnilnem mestu tik ob obali. Polnjenje leafa je preprosto, s priloženim kablom ali kablom na polnilni postaji. Za uporabo polnilne postaje je sicer potrebna registracija in registracijska številka, polnjenje je brezplačno.
Priključni mesti sta v prednjem delu avtomobila in se, glede na namembnost razlikujete. Ker ne vem zakaj že, tega nisem vedela, sem avto polnila skozi priključno mesto AC in ne DC, ki je namenjeno hitremu polnjenju ga je polnilnica omogočala. Po slabih treh urah je bila baterija tako polna 70 odstotno, kar je bilo dovolj za pot domov.
Vožnja le z eno stopalko
Doma sem leafa priključila na domačo elektriko in baterija je zjutraj kazala 100 odstotkov. Naslednji dnevi so bili namenjeni testiranju dometa na mestnih relacijah. Če pri Nissanu zagotavljajo, da je domet leafa na dolge proge 270 kilometrov, naj bi polna baterija pri mestnih vožnjah zdržala 360 kilometrov.
Seveda je poraba odvisna od marsičesa, tako od načina vožnje, uporabe klime, vremena ... Na mestnih vožnjah, večinoma v 10 kilometrov oddaljeno službo, prevozih otrok in vožnjah na opravke, sem včasih uporabljala varčevalno funkcijo ePedal. Gre za način vožnje s povečano regeneracijo energije, kar pomeni, da avtomobil, ko nogo umaknete s stopalke za pospeševanje, samodejno zavira. Leafa je v tem načinu možno voziti le z eno stopalko.
Polnilnica kot parkirišče
Čeprav avto v ni potreboval polnjenja, sem vseeno hotela preizkusiti delovanje hitre polnilnice pred trgovinskim centrom v bližini doma, vendar sreče v treh poskusih ni bilo. Enkrat jo je zasedal drug električni avtomobil, drugič je bil tam parkiran električni avtomobil in tretjič je tam preprosto parkiral nekdo z "običajnim" avtomobilom.
Hitro polnjenje uspelo
Za konec testiranja še pot na Štajersko. Z doma do konca napolnjeno baterijo sem uživala v vožnji do 150 kilometrov oddaljene Voličine, z načini, ko bi privarčevala čim več energije, se nisem pretirano ukvarjala.
Na 30 odstotkov izpraznjeno baterijo smo tam priklopili na domačo elektriko, po dobrih treh urah polnjena se je kazalec vzpel na nekaj čez 50 odstotkov, kar je pomenilo 120 kilometrov, postanek na hitri polnilnici na poti domov je torej bil nujen.
Tokrat sem uspela avto prav povezati s polnilnico in v slabi polovici ure je bila baterija na 80 odstotkih. Na hitri DC elektro polnilni postaji naj bi se baterija v 30 minutah napolnila.
V Leafa se nisem zaljubila, bil pa mi je tako všeč, da po srečanju z njim, električni avtomobil na vsak način ostaja moja želja. Mogoče nekoliko manjši, nekoliko zmožnejši in nekoliko cenejši. Čakam torej nov model.
Moj Leaf je star 2 po pol leti, prevozila sva 145.000 km... Polni se ko spim, ko sem službi, trgovini, …
Vse je lepo povedano. Avtonomnost je zanesljiva samo za v štacuno ali pa v bife. Hvala za skrbi ali bo …
Google zdaj plačuje $ 526 do $ 937 vsake tri dni za delo na spletu od doma. To delo sem …