Strokovnjaki pravijo, da je vzrokov za to sicer več, predvsem pa sta se združila zmanjšano povpraševanje zaradi manjšega prometa po eni, strani, zapolnjene skladiščne kapacitete držav, ki niso neomejene, ter tekmovanje dveh velikih proizvajalk, Rusije in Saudske Arabije, ki se ne moreta dogovoriti za zmanjšanje črpanja nafte. Države proizvajalke namreč raven cen surove nafte usklajujejo s količino načrpane nafte, če pa je načrpane nafte ob zmanjšanem povpraševanju preveč, cena pade navzdol. To še posebej slabo vpliva na države, ki so odvisne od prodaje nafte.
Svetovna gospodarstva so bila večino dvajsetega in doslej tudi v enaindvajsetem stoletju močno odvisne od nafte, ki ni le vir goriva za motorna vozila, ampak poleg drugega tudi vir energije za industrijske obrate in vir surovin za umetne materiale. Nafta je bila zato vedno tudi prikladni vir političnega pritiska, ki je večkrat povzročil krize, ki so nekajkrat doživele zelo radikalna razmerja. Nafti kot političnemu sredstvu daje posebno moč tudi dejstvo, da z velikimi zalogami razpolaga zelo malo držav, več kot 70 odstotkov pa jih je skoncentriranih na politično zelo nestabilnem Bližnjem vzhodu, ki mu zato v svetovni politiki daje nesorazmerno veliko moč. Vzrok za velike naftne krize so zato pogosto bile vojne med arabskimi državami in Izraelom.
Sedem sester in OPEC
Začetki komercialnega izkoriščanja nafte sicer segajo v ZDA sredi devetnajstega stoletja, ko so se začele oblikovati naftne multinacionalke, ki so monpol nad črpanjem nafte ohranile tudi tako, da so pridobile nadzor nad najbogatejšimi naftnimi nahajališči na Bližnjem vzhodu. Naftni trg je tako vse do leta 1973 bolj ali manj obvladoval naftni kartel »sedem sester«, ki so ga tvorila ameriška podjetja Standard Oil of New Jersey (današnji Exxon) Standard Oil of California (Chevron), Gulf, Mobil in Texaco ter britanski British Petroleum in angleško-nizozemski Royal Dutch-Shell. Kartel je novim naftnim družbam praktično onemogočal vstop na svetovni naftni trg.
Monopol velikih družb je zagotavljal tudi nizko ceno surove nafte, ki je v petdesetih letih dvajsetega stoletja postala glavni vir energije za razviti svet. Predvsem zahodnoevropske države, Japonska in ZDA so postale pomembne uvoznice nafte.
Po drugi strani so države z zalogami nafte, v katerih so rasla nacionalistična gibanja, postajale vse bolj nezadovoljne s koncesijskimi pogodbami, ki so večino dobičkov od prodaje nafte zagotavljale multinacionalkam. Poleg tega so monopol »sedmih sester« začenjale načenjati nove družbe, ki so pridobile koncesije tudi v novih državah proizvajalkah, kakršni sta bili Alžirija in Libija. Na oslabitev monopola je končno vplivalo tudi povezovanje držav proizvajalk nafte v združenja, med katerimi je bila močna mednarodna organizacija držav izvoznic nafte OPEC, ki so ga septembra 1960 ustanovili Iran, Irak, Kuvajt, Saudska Arabija in Venezuela, pozneje pa se jim je pridružilo še osem držav. Prvi znak moči držav članic OPEC, ki zagotavljajo več kot tri četrtine svetovnih zalog nafte, je bila prav velika naftna kriza leta 1973.
Pojavijo se krize
Vendar pa kriza leta 1973 ni bila zares prva naftna kriza, ki je po drugi svetovni vojni prizadela svet. Potem, ko je Egipt leta 1956 nacionaliziral Sueški prekop, preko katerega je v Evropo šla večina iranske nafte, je v posledični vojni z Izraelom, Veliko Britanijo in Francijo zaprl prekop ter v zahodni Evropi povzročil veliko pomanjkanje nafte. Krizo je sicer rešila povečana proizvodnja nafte v drugih proizvajalkah in naslonitev na ZDA, prevoz nafte pa so preusmerili tudi okrog Afrike, kar je med drugim povzročilo tudi pojav supertankerjev. Arabske države proizvajalke nafte so z embargom na izvoz nafte prvič poskušale vplivati tudi med šestdnevno vojno leta 1967, vendar pri tem niso bile preveč uspešne.
Bolj uspešne so bile med jom-kipursko vojno 1973. Ko so ZDA z zračnim mostom začele izrazito pomagati Izraelu, je OPEC enostransko ceno surove nafte povečal za sedemdeset odstotkov. Naftne družbe so bile povsem nepripravljene na takšno zvišanje cene surove nafte, saj niso imele lastnih zalog ali alternativnih virov nafte, zato je na njih slabo vplivala tudi odločitev o zmanjšanju proizvodnje nafte. Proizvajalke nafte so e polege tega odločile, da bodo dobavo nafte državam urejale na politični osnovi, zato je kriza prizadela predvsem ZDA. Do največjega šoka je prišlo konec leta, ko se je cena surove nafte povečala celo za 130 odstotkov. Cena nafte je tako s 5,17 dolarja praktično čez noč narasla na 11,65 dolarja za sod. Nafta se je tako dokončno spremenila v »orožje v vojni«.
Sprememba v odnosu do energije
Naftna kriza 19793 je sicer pripomogla, da se je spremenilo obnašanje potrošnikov, ki so postali bolj racionalni, kar se je denimo najbolj očitno pokazalo pri vse večji priljubljenosti manjših in bolj gospodarnih avtomobilov. Svoj odnos do porabe energije je spremenila tudi industrija.
Do druge velike naftne krize je prišlo med iransko islamsko revolucijo konec sedemdesetih let, ko je prekinitev proizvodnje na iranskih naftnih poljih jeseni 1978 sprožila zmedo v zahodnem svetu. Cene nafte so se zaradi množičnega kupovanja zalog hitro povečale in dosegle najvišje ravni dotlej. Razmere so se sicer sčasoma umirile, saj je Iran spet začel prodajati nafto, povpraševanje pa so zadostile tudi druge države, a pokazalo se je, da je zahodni svet še vedno zelo ranljiv, ko gre za oskrbo z nafto. Podobno se je izkazalo tudi med prvo zalivsko vojno 1990.
Naša naftna kriza
Naftno krizo posebne vrste so doživljali tudi v bivši Jugoslaviji. Jugoslaviji je z nastopom gospodarske konec sedemdesetih let zmanjkalo gotovine, s katero bi kupovala nafto na prostem trgu, hkrati pa je bil to tudi čas, ko so si lahko državljani prvič v večjem številu omislili avtomobile, torej so se povečale potrebe po gorivih zanje.
Oblasti so problem pomanjkanja najprej poskušale reševati s sistemom par-nepar, torej so lahko tri dni na teden vozili le avtomobili s parnimi registrskimi številkami in obratno, pozneje pa so bili uvedeni razvpiti boni za gorivo. Goriva je zato vsak imel dovolj le za nujne potrebe, kar je privedlo do improvizirane trgovine. Tisti, ki goriva niso zares potrebovali, so bone pač prodajali tistimi, ki so se vozili na daljše razdalje.
1. Januarja 1985 so boni odšli v zgodovino, saj so se razmere uredile, ostale pa so številne zanimive zgodbe, kako se je kdo znašel, ko goriva ni bilo na pretek.