V pomanjkanju namenskih in uporabnih družinskih avtov zmore opel combo v različici N1 in odlično zapolniti vrzel in združiti na videz težko združljivo - posel in družino.
Tik pred najavo prenovljenega modela smo se podružili z modelom opel combo. Da, preoblečeni berlingo, partner, proace verso ali pa doblo, tega prostorneža lahko srečamo na cesti pod vsemi temi imeni in z nekoliko različno obliko nosov (zadkov pač ne) s kar petimi različnimi logotipi znamk. V resnici vse različice izdelujejo isti ljudje v isti tovarni. Lahko pa nianse med njimi sežejo dlje od logotipa in so kar pomembne za končne stranke.
Zaboj na kolesih v najboljšem pomenu
O combu in njegovih sorojencih je bilo povedano že veliko. Njegovo poslanstvo ni toliko, kako se pelje, temveč kaj vse lahko pelje. To je dejanski zaboj na kolesih, v prostorsko najboljšem pomenu te besede. Naj gre za potnike ali raznovrstno prtljago ali dve veliki kletki za pasja člana druščine, v takšnem avtu ni dilem in kompromisov. Tako ali drugače poleg svoje lahko prevaža krepko nad pol tone žive in mrtve mase, samo streho je mogoče obtežiti s 100 kilogrami.
Kar mi je tem avtu zelo pri srcu, so njegove kompaktne mere, saj z manj kot 4,5 metra dolžine na parkirišču zaseda le malo prostora ter je zelo okreten na ozkih cestah. In z njim je mogoče iti zelo daleč, vsaj dokler ga ne poganja elektrika.
O odločitvi koncerna Stellantis, da pri klasičnih potniških "berlingotih" ukine možnost dizla ali bencinarja in sčasoma zaradi ugodnejših skupnih izpustov CO2 preide izključno na električni pogon, se je na obrazih evropskih iskalcev družinskega avta zvrstilo že nemalo spraševanja po mentalnem zdravju ter grdih pridevnikov.
Še nekoliko slabša novica je sledila pred kratkim, saj je s prenovo tudi "tovorni" combo, ki bi ga sicer lahko z nekaj triki preuredili v potniškega, po novem gnan le na elektriko.
Z oplom combo zgolj na elektriko si seveda družina ne more kaj veliko pomagati, že načrtovanje vikend izletov po Sloveniji lahko postane hud izziv, kaj šele kakšna pot nekam daleč - recimo na Balkan. Pri avtu takšnega kova in na klasični platformi je siljenje z elektrifikacijo po mojem mnenju prišlo odločno prehitro. Prav dober kompromis pa je še vedno mogoč v podobi N1 različice, s katero so pri uvozniku zgradili nadomestni most med avtom in kupci, tudi družinami.
Piska, ima mrežo, a uporaben kot le malokateri
Osnova je različica N1, torej obrtnikom namenjena kategorija gospodarskega vozila. Prvenstveno je namenjena prevozu ekipe več kot dveh oseb in njihovega orodja, a v resnici je lahko z delno prilagoditvijo tudi družinsko zelo uporabna. In na področju družinske dodane vrednosti so šli pri Oplu hvalevredno zelo daleč, morda celo najdlje med vsemi sorodniki.
N1 je tista različica avta, ki mora imeti v prtljažniku fiksno predelno steno. To bo morda koga, ki sanja o občasnem spanju v avtu, odvrnilo, saj zadnjih naslonjal ni mogoče podreti v posteljo, v avtu pa ne moremo prevažati daljših predmetov, morda koles. A kot omenjeno, imamo streho in imamo opcijo vlečne kljuke z veliko nosilnostjo. In še vedno okoli 700 litrov osnovnega pravokotnega prtljažnika, če merimo le do nivoja 'stekel' oziroma dvodelnega prtljažnega pokrivala. V resnici lahko comba nabijemo do strehe, saj ima vendar mrežo. Pa piskati mora vsakič, ko je v vzvratni prestavi.
Z nekaj tovarniškimi dodatki iz obrtnika v 'družinarja'
Opel med doplačili v nasprotju z marsikatero znamko omogoča, da lahko z nekaj dodatne opreme iz takšnega N1 obrtniškega vozila nastane avto, ki ga lahko družina enakovredno uporablja za vsakdanje potrebe, občasno pa se z njim in prtljago vred odpelje tudi kam daleč in za dlje časa. Na testu smo imeli comba z boljšo od obeh serijskih oprem, imenovano elegance plus. Ta je med drugim dodala strešne sani in zelo uporabno funkcijo dvižnega prtljažnega okna za olajšan dostop v prtljažnik. Svoje poreklo je serijsko zakril tudi s črnimi oplatami tam, kjer imajo klasični avto bočno prtljažno steklo.
V notranjosti prvo presenečenje, značilno le za Opla - dvojno strešno okno, vmes pa strešna konzola, v predale katere lahko izgine kup igrač, potovalnih iger, knjig in ostalih potrebščin. Dodatni strešni predali so tudi v prtljažniku. Odlagalnih mest je veliko, za doplačilo celo v dnu.
Avto je v potniški kabini tudi sicer predvem družinski potovalnik in skoraj nič delavski: primerna izolacija, 10-palčni zaslon, dvoobmočna klima, v primeru testnika tudi zimski paket z ogrevanjem vetrobranskega stekla, dodatno notranje ogledalo, senčniki na zadnjih drsnih vratih, 230-voltna vtičnica …
Avto je že tudi imel vse klasične ADAS asistenčne sisteme za zaznavanje nevarnosti trka z vozili spredaj, opozorilo na utrujenost, na mrtvi kot …
Kar morajo potniki pri N1 različici vendarle požreti, je udobje zadaj. Sedeži so trije ločeni in so primerni tudi za tri otroške sedeže hkrati. Za noge in glave ni težav. A udobje ni na ravni pravih potniških sedežev, hrbtišče je skorajda ravno in brez možnosti prilagajanja. Na daljši vožnji to še posebej pride do izraza.
Vgrajen je bil 1,5-litrski dizel, za prenos je kar nekoliko nenavadno za N1 avto, a spet zelo družinsko udobno skrbela osemstopenjska avtomatika. Kombinacija se je izkazala prav v redu. Dizel s svojimi 96 kilovati sicer ne poka od moči, a ima 300 Nm navora, ki se ne ustrašijo niti kakšnega daljšega klanca. Le iz začetne luknje tam nekje do 1.600 vrtljajev mora splezati. Stellantisov avtomatski menjalnik pa deluje gladko in predvsem z mislijo na čimboljšo učinkovitost z držanjem vrtljajev v območju maksimalnega navora. Takšen je bil tudi rezultat porabe, na daljši razdalji z veliko avtoceste se je gibala med 5,5 in 6,0 litri, v mestu je bila nekaj višja.
Da je mogoče s takšnim N1 "obrtniškim" avtom dejansko oditi kam daleč, sem preizkusil na lastni koži. Cilj je bila Črna Gora, kamor pelje veliko avtoceste, pa tudi klancev in spustov po asfaltu, ki si včasih ne zasluži takšnega imena.
Combo se ni ustrašil nobenega izziva, nobene luknje ali klanca. V množici avtomobilov premijskih nemških znamk sem se sicer počutil zelo neopaznega in neatraktivnega, pa čeprav je bil moj avto vsaj desetletje mlajši in v marsičem bolj napreden od črnih limuzin.
A tisto, zaradi česar je bil izdelan, namenjen ter delno prilagojen, je opel combo N1 opravljal z odliko.
Opel combo dizel žal spada med vrsto, ki je na robu izumrtja. Prav veliko prilike za nakup novega ni več, očitno tudi trik z N1 predelavo ne bo več na razpolago, kar že danes znajo izkoristiti tekmeci iz Renaulta, Forda, Volkswagna in celo Mercedesa. Gotovo pa bo combo avto, ki bo še vrsto let med zelo iskanimi na spletnih straneh za rabljena vozila.
Cena za naš testni primerek brez dodatne opreme je bila slabih 28 tisoč evrov, z opremo pa nekaj pod 31 tisoč evri, z DDV. Ogromno avta za tak denar.
Podatki o testnem vozilu (opel combo life N1 elegance plus)
Pogon: 1.499 ccm, dizel, 96 kW
Največja moč: 96 kW (130 KM) pri 3.750 vrt./min
Navor: 300 Nm pri 1.750 vrt./min
Mere v mm (D x Š x V, medosje): 4.403 x 1.848 x 1.841; 2.785
Prtljažnik v litrih: težko izmerljivo, a najmanj 700 osnove
Zmogljivosti: 184 km/h, pospešek 11,6 sek od 0 do 100 km/h
Poraba: 5,9 l/100 km
Cena brez popustov z DDV: 32.490 €