Tehnologija, ki jo uporabljajo v dirkalnikih formule 1, je zelo zanimiva, saj se marsikaj iz najhitrejšega športa na svetu čez nekaj let znajde tudi v serijskih avtomobilih. V želji po zmagah oziroma vsaj čimboljših uvrstitvah moštveni inženirji in dobavitelji pilijo detajle, ki na progi s kroga v krog režejo tisočinke, če ne celo stotinke in desetinke.
Eden bistvenih sestavnih delov vrhunskega dirkalnika so zagotovo zavore, ki velikokrat krojijo potek dirk. Pravilna porazdelitev zavorne sile med posamezna kolesa, vzdržljivost materiala in natančnost voznika, da nikoli ne zablokira ali pregreva koles, a zavira optimalno pozno, so ključne za dober rezultat.
Belgijska VN kljub svoji dolžini sicer velja kot manj zahtevna za zavore, saj je zaviranj relativno malo, zgolj 13 odstotkov celotne dirke, kar pa ne pomeni, da ni nekaj zelo zahtevnih odsekov.
Pri podjetju Brembo, ki opremlja več moštev, seveda skrbno analizirajo vsak meter vsakega dirkališča. Za belgijski Spa, ki velja za eno najhitrejših dirkališč, so objavili podatek, da je peti ovinek daleč najbolj zahteven, saj v njem "pilot" iz 311 km/h zavre na 168 km/h (torej -143 km/h!) v vsega 89 metrih in to v časovnem oknu zgolj 1,6 sekunde. Ob tem na telo deluje zaviralna sila kar 4,6 G, na pedal pa pritiska z močjo 137 kilogramov. Vsak krog znova.
Tehnologija zaviranja v F1 se je v zadnjih letih zelo razvijala. To je vidno v novih materilih, ki se manj obrabljajo, in po bolj učinkovitem hlajenju. Če je imel zavorni disk pred leti 100 majhnih luknjic, jih ima danes pri svojih 32 milimerih debeline kar 1.400. Eno bistvenih sprememb je prineslo tudi zaviranje "po žici", podobno, kot že vrsto let deluje pedal za plin. Zadnje zavore so tako nadzorovane povsem elektronsko. Ta sistem se v zadnjih letih že močno širi tudi v serijske avtomobile in bo po napovedih v prihodnosti prevladal.
Vsako moštvo v F1 v sezoni uporabi med 140 in 240 zavornih diskov, ter še dvakrat več zavornih ploščic.
dezurni@zurnal24.si