Bi si svojega otroka upali pustiti v roke starejši osebi, ki že slabše vidi in marsikaj presliši, da bo otroka pravilno pripasala z varnostnim pasom v otroški sedež avta in nato še odpeljala skozi vse prometne pasti in tegobe do glasbene šole ali treninga nogometa? 

Verjetno ne. A prav na takšno pomoč se vsakodnevno zanaša na tisoče prezasedenih slovenskih staršev, pri čemer si delajo utvaro, da so njihovi starši še vedno tako dobri in zdravi vozniki, kot so bili nekoč.

Staranje je naravni proces, tudi za voznike in voznice. Lahko ste poklicni šofer, ki ima za seboj milijon prevoženih kilometrov, a temu ne boste ubežali, lahko le pravočasno prepoznate znake in ukrepate na način, da bi za volanom ostali varni še naprej. Prav občutka samostojnosti in mobilnosti sta namreč tisti dobrini, ki starajočemu človeku ogromno pomenita, pri tem pa je ohranjanje zmožnosti upravljanja z avtom izjemnega pomena. 

A napačno je tudi dojemanje predvsem mlajših voznikov, da so starejši nevarni vozniki in da bi jih morali zato čim prej “pospraviti” s ceste. Policijske statistike jasno kažejo, da so starejši vozniki udeleženi v manj hujših prometnih nesreč, saj se v povprečju obnašajo bolj odgovorno in manj objestno ter bolje kot mlajši ločijo vožnjo od uživanja alkohola.

Za volanom vse starejši

Starejši vozniki so vseeno skupina, ki potrebuje posebno pozornost, nenazadnje imamo v Sloveniji vsako leto okoli 10.000 dodatnih voznikov in voznic, ki so starejši od 65 let, ko začne  starost počasi kazati zobe. Ogroženost starejših voznikov se pomembno poveča po 75. letu. Verjetnost, da se bodo vozniki, starejši od 75 let, smrtno poškodovali v avtomobilski nesreči, je kar štirikrat, pri voznikih nad 85 let pa do šestkrat večja kot pri voznikih srednjih let. Ta podatek je še posebej pomemben ob dejstvu, da je število kilometrov, ki jih letno prevozijo starejši, sorazmerno majhno, opozarjajo pri Agenciji za varnost v prometu. 

Mnogi vozniki pa odlašajo zelo dolgo in si nočejo priznati, da slabše vidijo ali slišijo, da jih zelo motijo luči ponoči, da hitreje postanejo zmedeni, ko imajo sopotnika v avtu, da ne znajo več povsem nadzorovati vozila pri hitrejši vožnji ali zaviranju … Veliko dela imajo že s sami s seboj, hkrati pa so nemalokrat tudi v službi pomočnikov svojih otrok pri prevozih vnukov v šolske ustanove ali na različne prostočasne dejavnosti. 

Najbolj odgovorno dejanje vsakega otroka bi zato moralo biti, da se pelje na krajši vožnji s svojim priletnim staršem in v primeru, da so jasni znaki dvomljive vožnje, prepričat takšnega starša, naj opravi kontrolni pregled, pri okulistu ali zdravniku. V veliko primerih bodo dovolj že nova očala.

Strošek enega rezervoarja

V Sloveniji je veliko različnih ponudnikov tečajev varne vožnje, vendar pa kljub iskanju po spletu nismo zasledili, da bi poleg AMZS Centra varne vožnje na Vranskem še kdo aktivno promoviral namenski program za starejše voznike. Razlog je najbrž premajhno zanimanje, eden izmed vzrokov pa gotovo tiči v pregovorni zadržanosti starejših voznikov, predvsem moških. Nekateri menijo, da si ob bogatih izkušnjah ne morejo ničesar novega naučiti, drugi udeležbo na tečaju vidijo kot nepotreben strošek, tretji pa se bojijo, da bodo inštruktorji preverjali njihovo znanje in jim lahko celo pobrali izpit. V resnici ne drži nobena izmed zgornjih tez.

Tako kot za mlajše voznike tudi pri starejših velja, da dodatnih izkušenj nikoli ne manjka, saj se promet, vozila in tehnika vožnje neprestano razvijajo. Zelo nazorno to kažejo izjave, ko kakšnega starejšega voznika inštruktor poduči o modernih asistenčnih sistemih, ki pripomorejo k varnejši vožnji, ali glede pravilnega sedenja za volanom. “Mene so učili, da se volan drži deset do dveh.” Pa seveda ni tako, prav tako velik del starejših voznikov omenja težave pri razvrščanju v krožnih križiščih. 

Vrednost tovrstnega tečaja, ki je tudi časovno prilagojen starejšim, je primerljiva enemu polnemu rezervoarju za gorivo, lahko pa udeležencu še za leta naprej podaljša samostojnost za volanom ter ga obvaruje nevarnih situacij. Inštruktorji seveda tudi ne pobirajo izpitov, to lahko predlagajo zgolj zdravniki - specialisti s področja medicine prometa. Inštruktorji pa na tečajih zgolj svetujejo in učijo, kako izboljšati tehniko vožnje.

Težave imajo že z uporabo ABS, obuti pa v "plastične" gume

“Pri starejših tečajnikih gre za voznike, ki imajo lahko prevoženih že ogromno kilometrov. Vendar pa so vseeno to poti, ki so krajše in točno načrtovane in na katerih se lahko ustavijo, kadar se želijo,” pojasnjuje razliko med mlajšimi in starejšimi tečajniki Vojko Safran, inštruktor varne vožnje AMZS. “Ko pa pride do posebnih situacij, je lahko zavorna pot vseeno precej daljša kot si oni to želijo. Novejši avtomobili jim namreč dajejo vtis, da so varnejši, prav tako je drugačno kot nekoč dojemanje hitrosti.”

Safran glede na svoje dolgoletne izkušnje ugotavlja, da ima marsikateri starejši voznik še vedno zelo dobre motorične sposobnosti, tudi zato, ker dobro skrbi za svoje psihofizično počutje. Poleg težav z vidom pa inštruktor izpostavlja sluh, ki pri starejših lahko predstavlja velik problem.

Ker v času, ko so opravljali izpit, avti še niso imeli vgrajenih asistenčnih sistemov, kot je protiblokirni sistem ABS, inštruktorji veliko pozornosti namenjajo varnemu ustavljanju pri modernih avtih, kar vključuje polni pritisk na zavoro brez faze popuščanja, česar so starejši še vedno zelo vajeni početi. 

“Na našem tečaju lahko vidijo tudi, kako zelo pomembne so pnevmatike in po navadi so ob tem zelo šokirani. Ker prevozijo na leto razmeroma malo kilometrov, imajo isti komplet na avtu dlje časa, a z leti niso več varne, saj preveč otrdijo. Tečajnikom tako prikažemo v praksi, da so kljub dobremu profilu takšne pnevmatike neprimerne za vožnjo v mokrem ali pozimi.” 

andrej.leban@zurnal24.si