Športno srce znamke bije dalje, poskuša prepričati prenovljena alfa romeo giulietta. Kar malce neverjetno je, da je v vsega nekaj letih in po ukinitvi obeh večjih modelov "julka" postala glavna kača v logotu te italijanske znamke.

No, glede na to, da je velikoserijski proizvodnji namenjen le še mito, to niti ni tako težko. A kako se prenovljena giulietta znajde v velikih čevljih in še posebej v sredi tako talentiranih tekmecev, kjer se danes poleg dizajna in zmogljivosti ceni vsestranska uporabnost in naprednost?

Razlike bodo alfisti prepoznali

Ni ji lahko. Na zunaj niso šli v velike spremembe obličja, kar niti ni tako slabo, predvsem zadnje LED-luči še naprej puščajo močan pečat. A na uličnih vogalih se sliši šepet "alfistov", da je bila Giugiarova 159-ica s tistimi malimi okroglimi lučmi in popadljivim puščičastim pogledom preprosto lepša in da ji je mesto med "vintage" avti zagotovljeno, kar za giulietto čez desetletje ne bo lahko trditi, četudi testnica z velikimi platišči in nekaterimi dodatki nikakor ni bila videti slabo.

Koliko so se Italijani s prenovo potrudili znotraj? Toliko, da je opazno, a očitno so kakšno podrobnost dorekli kar med kosilom. Le kako drugače pokomentirati nemarno umestitev nemarnega modula s priključkom AUX in USB pred imenitno in hitro ročico menjalnika ter pritisk dvigajočim DNA-stikalom? Sicer je armaturna plošča lepa, nov volan deluje manj fiatovsko, nekaterim detajlom je dane veliko vidne pozornosti, manj pa uporabnosti. Denimo glede natančnosti delovanja klimatske naprave. V korak s časom giulietta prvič stopa z infotainment sistemom z zaslonom na dotik. Težko bo osvojil mesto na stopničkah po uporabnosti in pestrosti zmogljivosti, a vsaj začetek je pravi. Da ima športnost pač v tem avtu prednost, priča bližina stopalk za zavore in plin.

Foto: Anže Petkovšek Alfa romeo giulietta

Na cesti je doma

Športno utesnjen je tudi občutek na sedežih, preveč skrita ISOFIX pritrdišča na zadnjih sedežih giullieti jemljejo družini prijazno oceno. Prtljažnik je s plastiko bolje zaščiten, s 350 litri je v spodnjem delu po prostornosti. Giullieta je sicer dobila visoke ocene za pasivno varnost, glede aktivnih tehničnih pomagal (city AEB, lane assist, BLIS, …) pa druge tekmece lahko zgolj gleda v hrbet.

Vse zgornje kritike izgubijo smisel, ko na preizkušnjo postavimo pogon. Okej, zagon še vedno poteka prek klasičnega ključa, a od tu gre le še navzgor. Preizkušani 1,4-litrski bencinar s 125 kW zna zažvižgati z visokim tonom, in čeprav mu majhna kubatura preprečuje pretirano razgrajanje, dobro vleče, avto z njim hitro trene z mesta, turbina pa omogoča tudi vožnjo pri nižjih vrtljajih, tako da celo vožnja v odzivnejšem športnem režimu, ko poraba hipno poskoči, ni tako pregrešna ideja. Seveda pa se s takšnim avtomobilom ni težko spogledovati z dvomestno številko porabe.

Foto: Anže Petkovšek Alfa romeo giulietta

Druga odlična lastnost giuliette je lega. Serijska delna zapora diferenciala deluje kot nevidna roka, ki avto v ovinkih vleče navznoter, zadek je zelo stabilen, brembo zavore so v športnem režimu hipno nared, da popadejo že ob rahlem stisku stopalke. Ja, v dinamični vožnji alfa romeo blesti, a od voznika in potnikov zahteva več razumevanja tudi med umirjenim tempom, saj podvozje prenaša nadpovprečno tresljajev v notranjost.

Giulietta cilja na poseben in morda vedno ožji krog voznikov. Je kot atlet, ki mu srce še vedno dovoljuje kosanje z mladimi in talentiranimi. Pa kaj, če ima trenirka kakšno nezašito luknjo, pomembno je, da superge opravijo svojo nalogo.