Ludvik Špan je v 35 letih iz male kovačije ustvaril družinsko podjetje z več kot 100 zaposlenimi, kjer se ukvarjajo od rojstva avtomobila (prodaje), do njegove smrti (reciklaže). To je bila vizija, o kateri Špan desetletja ni govoril na glas. Danes je vse spravil pod eno streho, a zgodba po več kot treh desetletjih ni končana. Svet se spreminja in z njo mobilnost, prav zato so pri Španu spremenili ime iz Špan avtocenter v Špan center mobilnosti. Ludvik Špan nam je v intervjuju razkril svojo vizijo za prihodnost.
Velikokrat poslušamo starše, kako je bilo včasih težko vzgajati otroke, graditi hišo in še hoditi v službo. Je res tako? Bi lahko danes na noge postavili tako podjetje, kot ste ga vi pred 35 leti?
Vedno je za nekoga pravi čas, pa čeprav so bili včasih precej drugačni časi. Tako kot v športu se je tudi v poslu treba boriti in imeti srečo. Pred 35 leti je bil trg zelo drugačen, ni bilo tako pestre ponudbe, kot jo poznamo danes. A boriti se je vseeno bilo treba, biti iznajdljiv. Prednost Slovenije pred drugimi republikami nekdanje Jugoslavije je bila, da smo mejili z Italijo in Avstrijo, kjer je bila že takrat ponudba zelo široka. Z namenom dobave smo večkrat obiskali te države in imeli boljšo ponudbo. To pomeni, da smo precej nadomestnih delov, če govorimo o avtomobilih, in tudi na gradbenem področju, uvažali. V poslu je dejstvo, tako kot v naravi, da je treba najprej drevo posaditi, ga negovati, zalivati, da z desetletji zraste v trdo in močno drevo, da kljubuje tudi nepredvidljivim in težkim razmeram.
Je pa danes veliko več birokracije, kot je bilo včasih …
Seveda. Prav na mojem začetku in tudi kasneje je s samozaposlitvijo, poleg mene je bila zaposlena še žena in še en zaposlen, država omogočala pavšalno obdavčitev. To je bistveno pripomoglo k zmanjšanju porabe časa ukvarjanja s papirji. To je bilo za tisti čas zelo pomembno, da si se posvetil poslu in ne birokraciji. Tudi danes si sam kot aktivni član v Obrtni zbornici Slovenije prizadevam za podobne olajšave za mlade, ki začenjajo svoj posel.
Kako se je pravzaprav začela vaša poslovna pot? Ste "šraufali“ avtomobile, ali ste začeli kako drugače?
Strast do avtomobilov je zorela že od osnovne šole dalje. S starejšim kolegom, ki se je ukvarjal s popravili avtomobilov, so me te zadeve privlačile. Imel sem smisel za to in kar je pomembno veselje. Če delaš posel, ki ga imaš rad, boš lažje uspel. To zagotovo velja. Moraš imeti ambicije in ne gledati na uro. Avtomobilov je bilo v časih mojega otroštva malo. Kljub temu, da v mojem kraju v Sevnici, ni bilo šole za avtomehanike, sem se pri 16 letih odločil, da grem v šolo v Celje in jo tudi končal ter opravil prakso. V tej isti smeri nisem mogel nadaljevati programa, saj ga ni bilo, sem pa nadaljeval šolanje na prometni šoli, ob delu in tudi na ta način pridobil veliko praktičnih izkušenj. Izkoristil sem jih med služenjem vojaškega roka, v Kraljevu. Imel sem več prakse od ostalih mehanikov v vojski. Bil sem mehanik in inštruktor. Ta znanja sem prenašal na sovojake in dobil zelo visoke ocene pri oficirjih. Ti so cenili strokovno znanje, ki ga drugi niso imeli. Vse to je bil zame veter v jadra, da sem po vojski nadaljeval v samostojno pot.
Kako je bilo še v času nekdanje skupne države stopiti na samostojno pot?
Ta vsekakor ni bila lahka. Preselil sem se v Ljubljano, na Brezovico, kjer danes stoji center. Začel sem v neposredni bližini današnje lokacije. Denarja ni bilo veliko, zato sem najel kovačnico. Majhno. Bila je na dobri lokaciji. Iz tega smo začeli s servisiranjem vozil. Takrat je bilo veliko povpraševanje po karoserijski zaščiti vozil. Avtomobili so izredno rjaveli. Ena od mojih prvih licenc je bila za znano švedsko zaščito vozil, ki je bistveno pripomogla k obstoju takratnih vozil. Pri Crveni Zastavi so se že pri novih vozilih pojavljali zametki rje, veliko je bilo popravil vozil IVM iz Novega mesta, tudi katrce … V določenem obdobju so bile čakalne dobe tudi dva meseca, s tem, da sem delal od jutra do večera, tudi ob koncih tedna. Ob nedeljah sva delala jaz in župnik, sem velikokrat dejal v šali. Nato pa sem čez leta širil dejavnosti in število objektov na današnji lokaciji.
Na začetku ni bilo pooblaščenih servisov vozil, kot jih poznamo danes. So k vam vozili avtomobile, ne samo znamke Crvena Zastava, tudi mercedese, audije …
Mercedes je bil rezerviran samo za državne elite. Mogoče se sliši smešno, črna barva in večji razred Mercedesa je bilo „bogokletno“. Veliko lastnikov mercedesov se je moralo skrivati. Takrat smo morali vse račune, ki smo jih izdali nesti na občino, na davčni urad, kjer so jih potrdili. Eden od lastnikov je vedno parkiral avto in šel peš. Na trgu je bilo veliko zastav, renaultov, škod, našli so se VW in fiati. Trg ni bil zasičen, a je že takrat veljalo, da si moral biti mojster za vse.
Se še spomnite, kateri je bil prvi avto v vaši mehanični delavnici?
Po eni teoriji naj bi bil prvi avto stoenka, po drugi verziji pa NSU princ 1200. Dejansko ne vem, kateri je prvi zapeljal v delavnico pred več kot 30 leti.
Vaše podjetje je družinsko. Kaj pravzaprav pomeni družinsko podjetje? Ali to pomeni, da so v posel vpleteni vsi družinski člani, ali da so družina vsi zaposleni v podjetju?
Že od samega začetka je posel z menoj vodila žena, ki se je videla v tem poslu. Isti čas je vedela, da se bo treba marsičemu odpovedati. Nismo poznali praznikov, dopustov imamo še za kakšnih 10 let nazaj. Vedno se je bilo treba prilagajati povpraševanju. To je ključno vodilo, da se prilagodiš povpraševanju. Danes v podjetju delata tudi hčerka in sin. Lahko rečem, da smo družinsko podjetje z več kot 100 redno zaposlenimi. V to številko ne štejem vajencev, študentov, čistilnih servisov in drugih zunanjih sodelavcev. To ne pomeni, da tudi zunanji ne zasedajo vodilnih mest. Področij je veliko. Jaz sodelavce imenujem desne roke. Nepisano pravilo je, da je podjetje z do 20 zaposlenimi voditi luštno, vse, kar je več, je treba razdeliti na oddelke, na njih postaviti za vodje sposobne ljudi z vizijo.
Je danes težje zagotavljati plačo več kot 100 zaposlenim kot pred 20, 30 leti, ko je bilo bistveno manj ljudi v podjetju?
Danes je nepisano pravilo, da je treba delati po enoti za več. Zaslužki so padli, tu je boj z zavarovalnicami. Obstajajo standardi dela, določeni vnaprej. Moraš biti sposoben in rutiniran, da dosežeš norme. Vse, kar zamudiš, gre v tvoj strošek. Težje je priti do zaslužka kot v preteklosti. Denar ni vse, seveda pa brez njega ne gre. Zato zelo pazimo, kako poslujemo. Lahko povem, da v 35 letih plača ni nikoli zamujala. Plača je 15. v mesecu, nikoli dan kasneje. Enako velja za regrese, dopuste … Vemo, da je treba za pošteno delo zaposlenemu dati pošteno plačilo.
Mi lahko naštejete tri najbolj ključne zahteve do vašega zaposlenega?
Na to vprašanje izredno težko odgovorim, saj se službe v našem podjetju zelo razlikujejo. Center mobilnosti ni samo avtomobilističen, nas zanima vse kar je okroglo in se vrti. Od koles, motociklov, avtomobilov, dostavnikov …. Bistveno pri vsem tem je, da ne zmagajo vedno najmočnejši, ampak najbolj prilagodljivi. Kolesarstvo je sezonsko enako velja za vulkanizerstvo. Vsako delovno mesto ima svoje posebnosti. Imamo komercialo, računovodstvo, ki je najbolj konstantno, saj skozi vse leto dela zelo podobno delo. Številka ena je prilagodljivost. Nato pa doslednost. Zelo pomembno je, da zaposleni predstavljajo podjetje navzven tako kot je treba. Pri Španu so, pri Španu niso. Vsak delavec tvori našo celoto. Delavec mora biti soliden, strokoven, izpiljen.
V svoji karieri ste prejeli veliko priznanj. Na kaj ste najbolj ponosni v 35 letih karierne poti?
Največje priznanje je to, da sem uspešen v tistem, kar sem potihoma upal, da bom dosegel. Zaključil sem krog vseh dejavnosti. Izpolnil sem svojo vizijo. Parcelo sem kupil od devetih lastnikov in podjetje uspešno širil. To je zame največja nagrada, pa čeprav sem dobil veliko vidnih nagrad, tudi naziv podjetnik leta pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Imeli ste prvo specializirano vulkanizersko delavnico v Sloveniji. Danes se zdi, da že vsak menja pnevmatike. Kako gledate na razvoj stroke?
Res je, vsak lahko danes menja pnevmatike, a treba se je vprašati, kako jih zamenja. Če damo šalo na stran, res je, da v vulkanizerski dejavnosti ogromno konkurence, kar je dobro, če je zdrava. Veliko je namreč tudi nelojalne konkurence. V uradni del del spadajo poleg vseh vulkanizerjev tudi servisne delavnice, ki so se včasih, če so sploh, ukvarjali z zelo ozko dejavnostjo. Menjanje pnevmatik je bilo včasih manj vredno delo. Z zaostritvijo razmer v avtoservisni delavnici, s padcem marž, so serviserji želeli zapolniti kapacitete in tudi menjavati pnevmatike. Treba pa je vedeti, da kolesa rastejo, menjava postaja vse bolj zahtevna, veliko je nizkoprofilnih gum, gume so opremljen s senzorji, treba je imeti vse bolj zmogljive stroje, tudi robote. Bolj temna plat pa je delo na črno. Za vulkanizerstvo je treba imeti majhen začetni kapital. To je pripomoglo k razmahu garažnih rokodelcev. Stranke same presodijo, velikokrat na podlagi cene storitve. Opažamo pa, da se stranke kljub nižjim cenam hitro vrnejo nazaj k usposobljenim vulkanizerjem. Ni samo cena odločilna, tudi oprema delavnice. Mi opravljamo tudi optične nastavitve, smo edino podjetje v Sloveniji s štirimi napravami, tudi testnimi. Za držo vozil in neenakomerno obrabo je pomembna nastavitev podvozja. Glede na udarce ob udarne jame pločnike itd, bi bilo treba optiko narediti enkrat na leto. Omenil bi še našo posebnost, da imamo najbolj zmogljivo testno stezo. Pred stranko vozilo dvignemo in skupaj z njo pregledamo stanje vozila in izkaz tehnične brezhibnosti podamo v barvah semaforja, od rdeče, da nekaj ni v redu, do zelene, da je vse v redu. Izmerimo od globine profila pnevmatike, pregledamo zavore … Testna steza omogoča več kot steza za tehnične preglede. Na naših napravah preverjajo kandidate za nacionalno poklicno preverjanje znanja. Nismo proti zdravi konkurenci, smo pa proti sivi konkurenci.
Danes je vaša dejavnost razširjena. Med drugim prodajate mercedese in vozila skupine VAG. Zakaj prav te znamke, je te znamke pri nas lažje prodajati kot japonske ali francoske?
Slovenci še vedno prisegajo na nemško tehnologijo in nemški trg. V naši generaciji je to veljalo še bolj. Včasih so rekli, da mora še pes biti nemški ovčar. Za tisti čas so bile nemške znamke najbolj napredne. Zato smo se odločili za znamko Mercedes Benz, za katero smo že 10 let pooblaščeni serviser tako za osebna kot dostavna vozila, za vsa karoserijska popravila imamo certifikat. Še bolj pomembno pa je, da danes nismo več le avtocenter, kjer za avto dobiš vse na enem mestu, ampak smo postali center mobilnosti, kjer lahko kupiš, popravljaš ,servisiraš skoraj katerokoli mobilno sredstvo. Prodajamo osebna vozila (VW in Seat), smo še pooblaščeni servis za znamko škoda, LGV program VW, ponujamo vulkanizerske storitve, prodajamo rabljena vozila, imamo kolesarski center, električna kolesa in skuterje, avtopralnico, tehnične preglede, popravljamo platišča … Imamo tudi lastno Point S mrežo servisov, ki je največja mreža neodvisnih serviserjev v Evropi. Na tem področju lahko servisiramo vsa vozila.
Kdaj ste nazadnje sami kaj "pošraufali“?
Nedolgo nazaj, ko sem preverjal delovanje enega od svojih starodobnikov. S to tehnologijo sem dolgo časa odraščal in živel. Tam še lahko kaj sam postorim, pri novih pa je treba imeti testerje, specialna orodja in znanja, da se pravilno lotimo odprave napake. Zato se je treba vseskozi usposabljati in izobraževati. Z leti se je veliko spremenilo, kaj bi pa še znal popraviti.
Ali svoje starodobnike zaupate svojim mehanikom ali jih ne pustite dotikati se nikomur?
Ne vidim razloga, zakaj ne bi svojih avtomobilov zaupal svojim sodelavcem, ki obvladajo svoj posel. Skupaj smo povsem restavrirali dve vozili. Se pravi razstavili v prafaktorje, obnovili in potem spet sestavili. To znajo početi le redki, ki imajo smisel in občutek za to delo, tudi improvizacije včasih. Ne more tega početi vsak, je pa nekaj ljudi v našem podjetju, ki to delo obvladajo. Obvladajo tehniko tistega časa.
Koliko starodobnih avtomobilov imate in kateri je za vas najbolj poseben?
Starodobna vozila so mi zelo blizu. Še posebej tista redka in dobro ohranjena ali pa restavrirana. Sam imam v lasti štiri starodobnike, vendar pa bi se težko odločil, kateri mi je najbolj pri srcu. Vsi so mi kot otroci. Vsak od njih je edinstven in zame neprecenljiv, še posebej pa ta, ki je moj letnik - SL 190 cabrio. Težko bi kaj slabše rekel za mercedesa W113 pagodo z avtomatskim menjalnikom in vrstnim šestvaljnim motorjem, s servovolanom, pa je letnik 1965. Še danes gre v korak z vožnjo z novimi vozili. Tudi 170 S cabrio. Ta je prva limitirana serija. Narejenih je bilo 830. Zdaj naj bi jih bilo na svetu le še 45.
Obstaja kakšen sanjski avto, ki bi ga radi imeli v svoji zbirki? Mogoče mercedes-benz 300 SL znan kot gullwing, zaradi galebjih vrat, ki se odpirajo proti nebu?
Ne vem, kdo ga ne bi imel. V Sloveniji ga ni, kljub temu, da imamo zelo močne zbiralce na področju Mercedesovih starodobnikov. 300 SL gullwing dosega astronomske vrednosti, govorimo o milijonih evrih.
Lani je Mercedes na avtomobilskem salonu v Frankfurtu pokazal model project-one s tehnologijo Formule 1. Izdelali jih bodo le 250. Na Hrvaškem je uspelo enemu koncesionarju priti do vozila, ki ima ceno okoli 2,5 milijona evrov. Zanj naj bi se potegovali tudi Slovenci. Ste bili med njimi?
Ne. Sem ljubitelj starodobnikov in novodobnih vozil. Je pa še vedno pri meni na prvem mestu podjetje, ki vedno znova potrebuje razširitve in posodobitve. Namesto enega objekta bi si lahko kaj takega privoščil. Še enkrat kdo ga ne bi imel. Sam pa ločim med prednostnimi zadevami, ki ne vplivajo neposredno na finance podjetja.
Kateri pa je bil prvi avto, ki ste si ga kupili?
Fiat 850 sport coupe. Star sem bil 18 let. Skupaj s prijatelji, ki smo delali v avtomobilski panogi, z avtoelektričarjem, kleparjem in ličarjem, smo vozila naredili dopadljiva. Obnovili smo jih do potankosti in še dodatno nadgradili. V Italiji smo dobili spojlerje in druge dodatke. Kasneje sem imel še opel manto in potem mercedes W123
Mobilnost se spreminja in se bo močno spremenila. Kakšen pogled imate do električnih vozil, avtonomnih vozil?
Verjamem v električno mobilnost. V teku je izgradnja lastnega, zelo zmogljivega transformatorja, ki bo omogočal postavitev polnilnic za električna vozila in izrabo solarne energije. Že zdaj imamo dve sončni elektrarni po 150 kilovatov moči. Delali bomo še tretjo. Dosedanja kapaciteta električnih zmogljivosti ni bila zadostna, zato smo se odločili za lasten transformator, ki bo vse to omogočal. Poti nazaj ni. Je pa res, da, po mojem prepričanju in pisanju strokovnjakov s tega področja, bo infrastruktura le težko sledila povpraševanju po električnih vozilih. Zato smo se že zdaj odločili, s precejšnjim vložkom, da bomo neodvisni na področju elektrike. Tudi v našem Centru mobilnosti, imamo električna kolesa in skuterje, ki imajo lepo prihodnost. Testirajo jih tudi pri različnih podjetjih za dostavo. Tudi v avtomobilski panogi se obeta velik premik naprej pri električnih avtomobilih. Milijarde gred o v razvoj električne mobilnosti.
Kaj pa odnos do lastništva vozil in avtonomna vozila?
To je druga zgodba, ki je ne gre spregledati. Slovenci smo navezani na lastništvo vozila. V Evropi prvega vozila pri hiši ne uporabljamo niti uro in pol na dan. To pomeni, da veliko časa stoji. Drugo vozilo naj bi v povprečju prevozilo le 40 kilometrov na dan. To odpira nova vprašanja. Delno avtonomna vozila že obstajajo, bo pa veliko odvisno tudi od hitrosti postavitve infrastrukture. Verjetno bodo avtomobili šli po podobni poti kot mobilni telefoni. Spremenila se bo uporaba avtomobila, z najemom lastništva bomo imeli manj stroškov z lastništvom vozila.
Razmišljate o car-sharingu?
Razmišljamo prav o vsem. Vsemu sledimo. Zelo blizu mi je najem, kakršenkoli, vozil. Platformo za to imamo. Vse od prodaje, vzdrževanja, karoserijskih popravil. Kupec točno ve, koliko je njegov mesečni strošek. Ponujamo vse, razen nakup goriva. V smer najemov bomo šli. Slovenija je na tem področju bolj posebna, bolj trdovratna, predvsem zaradi odnosa do lastnine. Z novimi generacijami se bo tudi to spremenilo. Danes za avto delamo izredno veliko. Bistveno več, kot iz njega izluščimo.
Energije vam še ni zmanjkalo. Vendar pa, kakšna bo prihodnost podjetja? Kdo ga bo vodil za vami?
Glede na to, da gre za družinsko podjetje, prehod ne bo težak. Zadeve so vpeljane. Podjetje bo šlo po družinski plati naprej. Mobilnost bo obstajala tudi v prihodnosti. Vse bomo storili, da bomo zraven tako kot smo bili zadnjih 35 let.
Tudi jst sem delal marsikatero soboto, nedeljo, praznik in tudi nočne, pa se s tem sploh ne hvalim...
Župniki vse življenje prodajajo ene in iste litanije, to je vse, vse pohvale pa Ludviku, ki je očitno primer delavnega …
Ko vam na servisu zaračunajo uro mehanika več kot 50 € se nič ne sekirate, ko pa vam zidar,ali elektrikar, …