Topli pomladni dnevi naznanjajo čas, ko se bo dokončno razmahnila sezona vožnje z dvokolesniki. Svet je skozi prizmo voznika motocikla ali skuterja popolnoma drugačen kot svet, ki ga doživlja voznik avtomobila, zato smo se odločili, da vam ga skušamo približati. Če k temu prištejete še kanček avanture, je pred vami recept za zanimivo preživet (skuterski) konec tedna.
Postavili smo se v kožo avtomobilista, ki si želi 'skuterirati' tudi po Jadranki (torej tudi v tujini), in ki je po sedemurnem tečaju in opravljeni izpitni vožnji uspel pridobiti vozniško dovoljenje A1 za upravljanje 125-kubičnega stroja.
Če se želite voziti v tujini, t. i. 'koda 125' ni dovolj - ob že omenjenem tečaju morate ob pridobljenem izpitu B kategorije opraviti tudi izpit iz teorije cestnoprometnih predpisov in izpitno vožnjo. Dovoljenje je torej v žepu, nabavili ste skuter, oziroma 125-kubični motocikel, in si želite raziskovati, recimo obale Jadrana, ki v spomladanskem času še znosno dihajo brez velikega navala turistov.
Na pot
Za zgodbo potrebujemo glavnega akterja. Izbrali smo Hondin skuter ostrorobega sodobnega dizajna PCX 125. Pri AS-u v Trzinu, ki v Sloveniji skrbi za zastopanje te japonske znamke, ga oglašujejo kot najbolj prodajan 125-kubični skuter v Evropi, kjer so jih od leta 2010 prodali več kot 140.000.
Skuter, za katerega je treba odšteti 3.690,00 evrov, je torej pri hiši. Kako pa sedaj do morja? Da bi se človek tja dol proti obali drajsal s 125-kubničim motorinom, ni prav dobra ideja, čeprav bi bila tudi to neke vrsta avantura. Skuter s takšno delovno prostornino in voznimi lastnostmi pač ni namenjen lovljenju razdaljam in mavrice za obzorjem, zato smo naredili kompromis: v domačem mercedesu vitu smo odstranili zadnjo vrsto sedežev, polega voznikovega in sovoznikovega smo pustili še dva v srednji vrsti, vanj zapeljali Hondo, in jo ustrezno privezali. Pri tem je potrebno vendarle imeti nekaj (motorističnih) izkušenj kako stroj pritrditi, da se vam sredi vožnje ne odpne ali zdrsne. V kombi je šel PCX s svojimi 130 kilogrami zlahka, tudi njegova višina z nekaj več kot metrom in desetimi centimetri nam ni delala težav. Smo pa pred tem vseeno odstranili vzvratna ogledala.
V pričakovanju avanture
Cilj prve etape, ki smo jo torej prevozili s kombijem, je bil istrski Rabac, ki s 160 kilometri od Ljubljane ponuja idealno izhodišče za vožnjo s skuterjem po Istri ali Kvarnerju. Mi smo se odločili, da bomo raziskali okolico Rabca ter severni del Cresa. Torej bo treba tudi na trajekt. Skuter smo brez težav raztovorili, ga zagnali brez ključa (sistem 'Smart Key') in z za uporabnika ne najbolj prijaznemu vrtljivemu gumbu za zagon. Štiritaktni agregat z okoljsko normo Euro5 je tiho zapredel in na bližnji bencinski črpalki smo dolili energijo – v posodo za gorivo gre sicer nekaj več kot 8 litrov. Kasneje nas je navdušila poraba, ki se je gibala med 2 do 2,5 litra na 100 kilometrov!
Položaj za krmilom rahlo retro izgleda je sproščen, sam prostor za voznika je sedaj povečan za tri centimetre, armaturka je pregledna, števec prav tako. Višina sedeža od tal je dobrih 76 centimetrov, tako da tudi nižjerasli ne bi smeli imeti težav. Skuter se ponaša še z ABS-om, sistemom proti zdrsu pogonskega kolesa 'Honda Selectable Torque Control' (HSTC) ter sistemom 'Idle-Stop', ki po treh sekundah na mestu ugasne agregat in ga ob dodanem plinu ročice za plin ponovno zažene. Sistem je moč tudi izklopiti s stikalom na desni strani. Že po prvih metrih vožnje me presneti lahkost upravljanja in odzivnost ročice za plin, pospeševanje ter zavore pa so v mejah pričakovanj.
Na cesti proti trajektni luki Brestova je vožnja prijetna, nezahtevna, agregat ima 12,5 'konjev', in zlahka sledim prometnemu toku. Ko se vzpenjam mimo Plomina po popularni cesti 'Plominki', se agregatu vseeno pozna klančina, hitrost (z voznikom in sopotnikom) pa še vedno omogoča varno vožnjo, da na cesti vendarle nisem premična ovira. Ko se spuščam proti Brestovi zavoham mediteransko rastlinje, južni vetrc me v zgodnjem dopoldnevu ob toplem soncu nežno boža. Prijetni, prvinski občutki stika z naravo.
Ostri zavoji proti luki zahtevajo nekaj znanja z manevriranjem motocikla, zato je pomembno, da se s strojem dobro spoznate že pred odhodom na pot, predvsem kako se vede pri zaviranju in pospeševanju, s sopotnikom(co) in brez nje(ga). Pa tudi ta mora imeti nekaj izkušenj, da ne sede na skuter nepripravljen(a) in v kakšni paniki ne naredi kakšno nepotrebno neumnost.
V luki se s skuterjem ob drugih motociklih postavim v prvo vrsto pred vse avtomobile in kamperje, v prtljažni prostor pod sedežem, ki meri več kot 30 litrov, odložim čelado, rokavice in jopič. Na trajektu ni težav s parkiranjem, saj skuter zavzame malo prostora. Za dva potnika in dvokolo je povratna karta 34 evrov. Precej ceneje kot za avto. Prava vrednost obiska otokov s skuterjem pride do izraza v poletni sezoni, ko avtomobilisti v dolgih vrstah čakajo na vkrcanje in trepetajo. kdaj jim bo uspelo prečkati zaliv, s skuterjem pa ti ni treba poznati niti voznega reda trajekta. Prideš, se vkrcaš in izpluješ.
Otoška čarobnost
Po dvajsetminutni plovbi se izkrcamo v Porozini na Cresu in zagrizemo v cesto, ki se pne na severni strani otoka. Do vrha nas pričaka tudi precej dolg makadamski odsek, saj cesto širijo in posodabljajo. Prah utegne motiti tiste bolj občutljive in nevajene, tako kot luknjasta cesta in neravnine, s katerimi se Hondino vzmetenje kar s težavo spopada, saj to ni okolje, ki bi mu bila namenjeno.
Po ponovnem povratku na asfalt se cesta v lepih zavojih razširi in spusti proti mestu Cres. S PCX-om se je tam mogoče peljati tudi precej hitro, tudi tukaj pride prav nekaj motorističnega znanja in izkušenj, pri tem se mu pozna nizek sprednji vetrni ščit in umanjkanje vetrne zaščite. A to ne zmoti užitka v vožnji. Ob izrednih pogledih na kvarnersko otočje vonjam komaj prebujeni smilj, ki se meša z vonjem iztrebkov drobnice, ki se pase ob cesti. Na to se morate kot novopečeni dvokolesni jezdec kar navaditi kakor na umanjkanje zvonjenja mobitela ter nasploh uporabe različnih zaslonov. Vaš zaslon je na skuterju ali motociklu narava.
Ovac je sicer po celem otoku kar precej, čestokrat zaidejo tudi na cesto, zato velja biti pazljiv. Od mesta Cres, ki je od trajektne luke oddaljen okoli 40 kilometrov, privijem plin in po osrednji široki otoški cesti krenem proti vasi Lubenice, do katere je okroglih 20 kilometrov, ustanovljeni že za časa Rimljanov, ki je s svojo značilno veduto ena izmed znamenitosti Cresa. Do tja pelje ozka asfaltirana cesta z značilnimi kamnitimi ograjami na obeh straneh. Z avtomobilom dostop ni najlažji, s skuterjem pa; ker pa gre cestna nekajkrat močno navkreber oziroma navzdol, je vendarle potrebna previdnost in doziran občutek ročice plina in zavore. Razgled na zahodno stran otoka je iz Lubenic fantastičen, vas pa je izven sezone opustela.
Za kosilo se spustim v obmorsko vasico Valun, kjer je avtomobilom namenjeno veliko parkirišče nad vasjo. S skuterjem pa se spustim vse do morja in vrat prijetne domače gostilne, znane po pristni domači morski hrani. Tudi kasneje, ko skočim še na sladoled in ogled Cresa, si ne belim glave, kje bom parkiral PCX-a. Pridem in parkiram.
Neprecenljivo, predvsem v poletnih mesecih, ko so obmorska središča polna pločevine in je težko dobiti prosto parkirno mesto. Po vrnitvi nazaj na izhodišče v Rabac, mi v glavi odzvanja slogan, ki ga uporabljajo na Cresu in gre (prevedeno) nekako takole: "Pozabi na stres na otoku Cres" (No stress in Cres). Še kako drži, še posebno, če se tja odpraviš – s skuterjem.
Za varno vožnjo v klance s sopotnico po regionalnih cestah (da ne oviraš prometa) vsaj 250 ccm. Za avtocestne hitrosti …
Žalostn, da je teh malo vecjih skuterjev ratalo malo morje že in da sploh ob vikendih kr lepo ovirajo promet....istočasno …
Al je reklama,al pa prepričevanje,da bo manjša gužva na cestah.V glanem takle moped je fajn na morju,do tja priti je …