Honda HR-V v notranjosti nudi visoko stopnjo dobrega počutja, tako glede kakovosti materialov kot ergonomije in sedenja. Lahko bi bila sicer še boljša pri odlagališčih za večje predmete (večja plastenka, A4 mapa), pogrešal sem tudi prezračevalne reže zadaj. Smisel za zapletene detajle dokazuje odlagališče med sedežema, kateremu se po želji vdre dno, da lahko sprejme tudi plastenke pijače. Poleti pred začetkom vožnje še kako prav pride tudi “nemška” možnost, da lahko s pritiskom na gumb daljinca odpreš vsak štiri okna hkrati.

Tudi pri HR-V-ju je druga klop tipično za Hondo “magična”, kar pomeni, da je mogoče navzgor povezniti sedali in tako ustvariti velik prostor, v katerega mimogrede položimo večje škatle ali celo kolo. Še toliko lažje, ker je dno tam zadaj ravno, brez “tunela”. Tudi pri klasičnem zlaganju naslonjal je HR-V zgleden, dostop do primerno velikega prtljažnika prav tako. S 470 litri je na ravni dolžinsko večjega renault kadjarja, ima pa tudi dvojno dno. Velik minus si zasluži le prekrivalo prtljažnega prostora, saj je fiksno umeščeno, pa še mehko povrhu in neuporabno za odlaganje.

Hondin 1,6-litrski dizelski motor je tudi v HR-V dokazal, da gre za enega najboljših predstavnikov te prostornine na svetu. Je zelo kultiviran in ga je med vožnjo komaj slišati, po drugi strani je nadpovprečno prožen in varčen. Izvrstno sodeluje tudi z menjalnikom. Glede krmiljenja in podvozja HR-V daje prednost uravnoteženosti. Prek neravnin se pelje brez grobih tresljajev, po drugi strani pa tudi ni divjak, kar daje vedeti malce preveč posredno krmiljenje in nagibanje. Še posebej gre izpostaviti dobro preglednost naprej, s parkirnimi senzorji pa ni težav niti pri vzvratni vožnji.

Pa smo spet pri vprašanju - uporabi in zavrzi ali vlagaj in vztrajaj. Cena za HR-V se prične šele tik pod 23 tisočaki, vendar se velja bencinarju izogniti, saj je dizel občutno boljša izbira. Skupaj s srednjo opremo, ki že ima veliko naprednih pomagal in druge opreme, pa stane 26 tisoč evrov. K sreči v isti sapi omenjajo tisočaka popusta, a cena je še vedno nadpovprečna. HR-V je resda notranje zelo prostoren avto, a je po drugi strani manjši od cenovno primerljivih nissana qashqaija ali renault kadjarja. Tu je denimo še lični fiat 500X, ki je občutno cenejši, tudi on pa ima opcijo 4x4 pogona, ki ga honda ne premore. Vem, če bi ga imel, potem ne bi bila tako uporabna za tovor tam zadaj ... HR-V torej tudi pri ceni torej ni avto na prvi pogled. Potrebni so kompromisi, ki pa lahko partnerski odnos pripeljejo zelo daleč.

HR-V kot član novejšega rodu vozil nudi primerno veliko asistenčnih sistemov. Samodejno zaviranje pri nižjih hitrostih je serijsko. Vmesna stopnja opreme elegance, kot jo je imel testni avto, pozna že tudi asistenta za vozni pas, za preklop med kratkimi in dolgimi lučmi, prepoznavo prometnih znakov (čeprav se slednji prikazujejo zgolj v slabo vidni črno-beli shemi) … Toplo-hladen občutek je znova pustila Hondina multimedija. Na papirju je zelo zmogljiva in nudi pestre možnosti povezljivosti po vseh najsodobnejših standardih in formatih. Prav tako se je v primerjavi s tisto, ki sem jo pred meseci preizkušal v posodobljenem civicu, znebila videza “naknadne vgradnje”. Navigacija je zelo dobra, saj uporablja Garminov “motor”, celotna naprava pa se mi je zamerila zaradi slabše logičnosti preklapljanja med pogosto uporabljenimi funkcijami ter še bolj zaradi slabega sprejema radijskih postaj. Drsnik za uravnavanje glasnosti je slab, vse sem bil primoran storiti prek volanskih tipk.