Voziti alfo ni običajno početje, privilegij lastništva ne more pripadati čisto vsakomur. To ni tako, kot ko si se nekoč pripeljal po domači ulici v passatu, tudi serija 3 je že davno izgubila to draž. Ne verjamete? Tudi sam nisem. 

Potem pa sem zapeljal po lokalni cesti. Pa opazim že daleč pred seboj možakarja na pločniku, ki obstane kot vkopan. In čaka da se odpeljem mimo. In gleda in gleda, ko je v vzvratnem ogledu le še majhna pikica. Pa pripeljem do križišča, zadaj pa se nalepi voznik alfe 159, po mojem skromnem mnenju še vedno enega najlepših avtomobilov 21. stoletja. Ok, nič nenavadnega. A že mladec vleče iz žepa telefon in več kot očitno začne fotografirati lepi zadek giulije. Zdi se mu, da je naletel na nov biser.  

Peljem na drug konec države, ko zagledam pri obcestni hiši moža srednjih let, ki mi na daleč moli oba palca v pozdrav. Uganili ste, na dvorišču je imel parkirano alfo. Pa še veliko drugega je bilo, vožnja vzporedno na avtocesti, pozdravljanje z lučmi pri srečevanju … Vse v duhu, da sem se v nekaj dneh počutil kot čistokrvni alfist.

Saj vem, na kaj v tem hipu mislijo nekateri. Tisti vic o pozdravljanju med alfisti, ker da so se že zjutraj videli pri …

Test: kaj o "juliji" meni lastnica 159-ice

Pa sem poskusil še nekaj. V avto sem povabil sodelavko Barbaro, ki vozi karavansko 159-ico. Vedno mi je zabavno poslušati njene prigode z avtom in male trike, s katerimi ugasne katero od opozorilnih lučk na armaturi. Pa tudi jamranje, ko ji mož že zarana pokvari dan tako, da ji ukrade “njeno” alfo in ji vsili ključ svojega ne-bom-zapisal-katerega avta. Da, tudi ženske še kako cenijo športno lego na cesti in tudi ženske so lahko zagrižene alfistke.

Zunanjo obliko je pokomentirala z majceno mero skepse, kot manj dramatično od predhodnice. A nikakor ne slabo. Kdo si sploh drzne reči, da je giulia grda? Še posebej v različici veloce z bolj nabuhlim videzom, platišči v obliki turbopuhal in dvojne artiljerije zadaj?

Znotraj je iz ženske pragmatičnosti najprej pogledala na zadnjo klop. “Aha, tukaj so dobro popravili zadnja sedeža, vidi se, da sta manj školjkasta in primernejša za otroške sedeže.”

Všeč ji je volan (le komu ni, vključno s tistim gumbom za zagon motorja vred), pa glavni merilniki in dober pregled iz avta mimo ozkih stebričkov. Giulia je prva alfa po dolgih letih, v kateri na armaturki ni veliko oziroma praktično nič sledu po Fiatu. Materiali so mehkokobni, kakovost izdelave na videz deluje primerna premium razredu, ergonomiji stikal ne morem očitati nič resnejšega, tudi veliko lepše “škljocajo” kot pri kakšen fiatu. A čisto na ravni BMW? Ne še, preveč je še drobnih spodrsjajev. Praktično novi testni giuliji je denimo drsni pokrov na sredinski konzoli že plesal po svoje, mimo utorov.

“Zakaj pa je sedež tako skrajno nazaj?” -“To je pripomoček za doplačilo, ki naj bi olajšal vstopanje. Elektronski sedež se pomakne naprej takoj, ko stisneš zavoro in pritisneš gumb za zagon.” -“Ja kako pa naj v tem položaju sploh dosežem stopalko?” Ha, dobra poanta. Ni na to pomislil noben italijanski inženir manjših mer?

Tudi sodelavka takoj pogreša tri merilnike za vodo, gorivo in pritisk turbine, ki so bili pri predhodnici v vdolbinah na sredinski konzoli, intimno vidni zgolj vozniku oz. voznici, s pripisom funkcij v italijanščini. Namesto njih je sedaj velika črna stena, ki pa jo nedodelano oziroma premalo zapolnjuje zaslon infotainmenta. Pričakoval bi, da bodo Italijani elektronsko verzijo merilnikov vgradili vsaj v možgane infotainemnta, podobno kot to počne denimo BMW. Razočarali so me, tam je le aplikacija za zeleno vožnjo. Resno?!

Sodelavka se je čudila ogromnim kovinskim naperkom ZF-ovega avtomatskega menjalnika (testnica je bila različica veloce), opazila je precej dvignjen sredinski del med sedežema, pa tudi prirastek k odlagalnim površinam. Teh sicer še vedno ni dovolj, da bi s seboj v avto vzeli večjo plastenko.

Precej več je pričakovala od zadka, za njene družinske potrebe je prtljažnik preslabo uporaben, z ozko odprtino in ne ravno obdelano notranjostjo. Na tej točki sem jo moral razočarati, povedal sem ji, da karavanske giulie ne bo, njena alternativa bo le križanec stelvio. Sledile so neprijazne besede in konec vodenega ogleda.

Takšna je alfa romeo giulia. Polna strasti, z veliko lepote, a tudi številnimi kompromisi. Denimo glasen dizel, a hkrati zelo odziven, poskočen in po potrebi varčen. Izjemno natančen volan, ki pa s svojo dirkaško direktnostjo že škodi udobni vožnji po avtocesti.

Ali pa nekoliko bolj skriti detajli delovanja - prižgeš ogrevanje za volan, pa te kmalu roke pečejo. Pritisneš gumb za ogrevanje sedežev, pa prične funkcija delovati z najmanjšo od treh stopenj in je treba vsakič še dvakrat pritisniti. Poznate koga, ki pri -5 stopinjah Celzija in mrzlem avtu vklopi ogrevanje na najmanjši stopnji? Za koga detajli, saj vem. Ampak detajli lahko hitro privedejo do hudega družinskega prepira.

"Policaje" pohrusta kot za šalo

Četudi bi se nagrmadila kopica zamer do stoječe giulie, se jih otrese v tistem hipu, ko spelje z mesta. Že omenjena športni volan in motor izvrstno dopolnjujeta še pogon, speljan na zadnji par koles, in podvozje. Devet stopenj in naperki kot iz ferrarija pridejo še bolj do veljave v dinamičnem režimu nastavitev, ko 2,2-litrski motor sune, kot da bi ravno pojedel veliko čokolado z lešniki. Zaradi nizke mase avto poskoči, ob vsakem nadaljnjem pritisku na naperek prednji del alfe športno zavibrira.

Morda najboljša plat giulie je podvozje. Sicer je trdo nastavljeno, pri različici veloce še trše, a z razlogom. Ko avto vstopa v ovinek, dobesedno spodbuja voznika, naj se ne boji. Prednji del deluje zelo gibčno in odzivno sledi vsakemu migljaju z volanom, zadnji del ostaja globoko v tirnicah in požene avto iz ovinka s polno silo. Po zaslugi serijskega štirikolesnega pogona avto dobesedno grabi podlago.

Zanimiv dokaz nudijo ležeči “policaji”. Velika večina avtov bi pri vožnji s 40 ali 50 km/h na uro izpod blažilnikov izpustila tisti glasni BA-BAM!, pri čemer bi avto dvignilo v zrak. Giulia pa kot da spolzi prek grbine. Brez drame, brez najmanjšega vtisa, da jo je kaj presenetilo. Malo gor, spet dol in gremo dalje! Nenazadnje je potrebno omeniti še zavore, ki so zares nadpovprečno učinkovite.

Giulia je model, ki je prekinil z dolgimi leti mlačnosti in nazadovanja pri Alfi Romeo, limuzina, ki zna pokazati, kako pomembna je tudi danes pomembna lastnost karakterja, ne le vpadljivosti. Všeč mi je njena drugačnost, ki jo nudi apropo nemški trojki, njen zbir čustev, pa četudi niso vedno le pozitivna. Jo pa naredijo drugačno, edinstveno. Kdo pa pravi, da je v trdnem zakonu vedno le z rožicami postlano?

Podatki o vozilu (Alfa romeo giulia veloce 2.2 JTDm 210 aut AWD)

Motor: 2.143 ccm, 154 kW (210 KM), 470 Nm pri 1.750 vrt./min
Zmogljivosti: 235 km/, 6,8 sek 0-100 km/h
Poraba: 6,5 litra 100 km/h
Cena: 46.990 evrov

Kaj mi je pri giuliji posebej všeč? Športni videz, občutek za volanom, odzivnost in varčnost motorja, podvozje, dobra podlaga za vse nadaljne modele, cenovno konkurenčna.

Kaj bi lahko naredili bolje? Infotainment - zakompliciran in z le povprečnimi funkcijami. Še vedno manjka tudi vera v končno kvaliteto.