Kot kaže izkušnja iz spomladanskega sproščanja ukrepov, boste tudi v tem drugem valu v šolah vožnje začeli svoje poslanstvo nekako v istem časovnem obdobju kot gostinci, hotelirji, sobodajalci in ostale, gospodarsko nenujne storitve. Kako komentirate, da vas ne obravnavajo prioritetno, kot na primer frizerje glede na to, da ste del izobraževalnega sistema?
Šole vožnje se v Sloveniji v času te pandemije obravnavajo kot klasično gospodarsko dejavnost. Po drugi strani pa se nam zakonsko predpisuje tolikšno količino standardov in pogojev, ki jih ni moč zaslediti v nobeni drugi vzgojno-izobraževalni dejavnosti. Ta dualnost obravnave je naš mlinski kamen, ki nas vedno znova vleče na tla. Usposabljanje novih voznic in voznikov se ne more nadomestiti "za nazaj", kot to lahko na primer stori frizerka, ki v enem obisku uredi naše pričeske na ustrezno dolžino in urejenost v stanje, kot je bilo pred zaprtjem frizerskih salonov.
Borut Žagar je učitelj vožnje, predavatelj predpisov, strokovni vodja in direktor šole vožnje Šmarca, član izvršilnega odbora Združenja šol vožnje pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Kaj se je zgodilo ob prvem valu zapiranja? Kakšne so bile posledice za šole vožnje in kandidate za pridobivanje vozniškega izpita? Tudi mlade voznike, ki morajo opraviti nujno usposabljanje?
Po spomladanski sprostitvi ukrepov, ko smo bili zaprti več kot dva meseca, smo imeli precejšnje težave pri uresničevanju našega poslanstva. Daljšali so se čakalni roki med posamičnimi vožnjami, pojavljala se je kronična utrujenost med učitelji vožnje in posledično manjša produktivnost. Z izjemnimi napori smo nekako še lahko zmogli obvladovati izvedbo učnega procesa, čeprav bi za normalizacijo razmer potrebovali še celotno jesen in zimo. Zgodilo pa se je še drugo zaprtje sredi novembra in trenutne projekcije za čas po odprtju dejavnosti niso rožnate. Z vsakim tednom dlje, ko smo zaprti, se kopičijo nove prijave na usposabljanja, mi pa smo tako časovno kot kadrovsko izjemno omejeni pri izvedbi.
Šole vožnje so na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji in Nemčiji prepoznane kot nujna dejavnost. Zakaj ni tako pri nas, kaj pravijo na AVP, ministrstvu?
V tujini se tovrstna usposabljanja prepoznavajo kot nujno dejavnost, v kateri je treba zagotavljati kontinuirano in kakovostno usposabljanje prihodnjih voznikov v cestnem prometu tudi v izrednih razmerah. Kot takšne (če so še sploh) so šole vožnje v omenjenih državah svoja vrata zaprle zadnje in odprle prve v fazi sproščanja ukrepov. Pri nas se naši dejavnosti ta trenutek dela krivica, ko se nas uvršča med nenujne dejavnosti. Nas morajo enostavno čim prej prepoznati kot nujno dejavnost za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu, od kakovosti našega dela je v največji meri odvisna stopnja prometne varnosti!
Dosedanji dokaj mačehovski odnos regulatornih in nadzornih inštitucij v našem primeru je po mojem mnenju treba interpretirati po makiavelističnem principu. Smo namreč dežurni krivec za vse, kar je slabega v prometu, ob predstavitvah izboljšanja prometne varnosti pa se zasluge za to pripenja domala vsem drugim, le nam ne. V tem duhu se nas obravnava tako pri predlogih sprememb zakonodaje, kot tudi pri strokovnih nadzorih nad našim delom.
Lahko mi verjamete, da ob tem opravljanje našega že tako zahtevnega in stresnega poslanstva ni prav prijetno. Želel bi si, da nam enkrat v prihodnosti vsi ti deležniki priznajo vrednost našega dela, kot si jo zaslužimo.
Če se bo zamikal datum ponovnega odprtja tudi v letu 2021, kakšne posledice za prometno varnost bo to imelo?
Zaradi pritiska nove generacije, na letni ravni moramo usposobiti okoli 30 tisoč novih voznic in voznikov, in neizpolnjenih obveznosti v iztekajočem se letu, bo masa pritiska na delovni proces v šolah vožnje neobvladljiva. Tako kot ima ta trenutek zdravstvo probleme s kapacitetami, jih bomo mi imeli čez celotno leto 2021 in deloma še v 2022. Ena od stalnih zagat v naši dejavnosti so človeški viri. Profil učitelja vožnje je deficitaren in to v obdobju po odprtju ne bo "sladka skrb", ampak resna težava. Novih učiteljev vožnje ni mogoče zaposliti čez noč, kot je to možno v proizvodni in v večini storitvenih dejavnosti. Poklic učitelja vožnje je namreč strogo zakonsko reguliran in vanj ni možno vstopiti brez prehodne pridobitve ustreznih dovoljenj.
Ob prej omenjenem dejstvu, da je ta poklic deficitaren, si lahko vsak predstavlja, kako težko bo v prihodnje zagotoviti normalen proces usposabljanja bodočih voznic in voznikov. In z vsakim tednom, ko naša dejavnost ostaja pod odlokom popolnega zaprtja, se pričakovana kakovost prihodnjega usposabljanja v šolah vožnje resno zmanjšuje.
Konkretno, neki kandidat je bil v zaključni fazi teoretičnega ali celo praktičnega dela priprave na izpit CPP. Kaj to pomeni, ko več mesecev ne bo imel stikov z inštruktorjem, z vožnjo?
Lahko se zgodi, da bodo naši učitelji vožnje v sili razmer prisiljeni učiti "le za izpit", ne pa tudi za življenje. Pomanjkljivo, na hitro pridobljeno znanje iz vožnje je v kombinaciji z neizkušenostjo pri mladih voznikih smrtno nevarna kombinacija. Možnosti popravnega izpita na cesti ni, zato je izjemnega pomena, da se usposabljanje novih voznic in voznikov lahko izvaja v realnem časovnem okvirju. Poklic učitelja vožnje je treba jemati kot poslanstvo in le-to se lahko izvaja, če se lahko dovolj časa nameni posamičnemu kandidatu za vozniški izpit. Daljše obdobje usposabljanja za posamičnega kandidata pomeni več učnih ur, saj vmes pozablja učno snov. To pa se bo odrazilo tako v končni višji ceni usposabljanja kot nižji stopnji pripravljenosti na samostojen in varen vstop v svet prometa.
Omenili ste že, da je poklic učitelja vožnje strogo zakonsko reguliran in, da je pri sedanjem načinu usposabljanja potrebno kar leto dni, da posameznik pridobi dovoljenje za poučevanje. Bo na trgu primanjkovalo učiteljev vožnje? Kaj to pomeni za zagotavljanje normalnega procesa usposabljanja bodočih voznic in voznikov?
Na trgu je že pred pandemijo Covid-19 bilo čutiti pomanjkanje učiteljev vožnje. Več se jih upokoji, kot na novo stopi v to poslanstvo. Poklic je poseben, zahteva celega človeka in redko kdo od mladih se vidi v njem. Gre za izredno odgovorno nalogo usposabljanja novih voznikov, kjer moraš obvladati več veščin hkrati. Biti moraš dober retorik, imeti precej znanja motoroznanstva in prometnih pravil, torej poznavanja pravne ureditve. Za doseganje dobrih uspehov na vozniških izpitih pa je treba biti še dober psiholog, motivator in nenazadnje mentor. Vse to pa se dogaja v dokaj nevarnem in stresnem okolju, kot je današnji promet. Čas po epidemiji bo resen preizkus za našo dejavnost, saj bo strokovnega kadra nedvomno premalo.
Pričakujete torej padec kakovosti izobraževanja in usposabljanja bodočih voznikov?
Na zalogo povečanega obsega dela v šolah vožnje ne moremo reševati, kot je to na primer možno v proizvodni dejavnosti. V primeru zgoščevanja števila kandidatov za pridobitev vozniškega izpita pa se naše delo spreminja v golo obrt, kar pa se hitro lahko odrazi v krvnem davku na naših cestah. Kot posledico letošnjega, skoraj štirimesečnega zaprtja, lahko realno pričakujemo padec kakovosti usposabljanja, izgorelost zaposlenih in daljše bolniške odsotnosti.
Lahko pričakujemo poslabšanje stanja v prometni varnosti? Tudi na račun manj specialističnih zdravniških pregledov, ki so osnova za varno vožnjo?
Pred dnevi sem prebral, da se je zaradi preusmeritve zdravstvenih kapacitet v reševanje situacije s Covid-19 precej zaustavilo število onkoloških diagnoz, kar bo nedvomno vodilo v kasnejše večje število prepozno odkritih rakavih obolenj. Precej podobno stanje, le, da se bo to odražalo v statistikah prometnih nesreč, se v primeru nadaljnjega podaljševanja zaprtja dejavnosti obeta tudi v šolah vožnje. Kakovost usposabljanja je povezana z razpoložljivim in dovolj dolgim obdobjem, v katerem učitelj vožnje lahko ustrezno prenese znanje na kandidata za voznika. Trditev slovitega fizika Einsteina, da je čas relativen, raztegljiv in se lahko spreminja, na primeru dejavnosti šol vožnje žal ne drži. Naše usposabljanje je časovno določeno, človeški viri omejeni in pritisk na pridobitev licence, torej vozniškega izpita, konstanten.
Ostala izobraževanja in usposabljanja se v naši državi niso popolnoma ustavila, na primer šola poteka na daljavo. Tudi za vozila je poskrbljeno. Tehnični pregledi se izvajajo. Kako, da v šolah vožnje ne morete izvajati vsaj teoretičnega izobraževanja na daljavo?
V šolah vožnje smo z zakonodajo izvedbeno strogo omejeni in v času veljavnega odloka o zaprtju dejavnosti ne smemo izvajati niti tečajev cestnoprometnih predpisov preko spleta, kaj šele ostalih usposabljanj. Predlog, da bi lahko na daljavo, vsaj v času razglašene pandemije, preko spletnih učilnic izvajali teoretični del usposabljanja, je obstal na mizi uradnikov na resornem ministrstvu. Spomladi je implementacijo tega predloga prekinila sprostitev dejavnosti sredi meseca maja.
V tem času drugega vala pa se očitno zopet čaka, da se dejavnost odpre in se bo problem rešil sam od sebe. Tako kot pri ostalih, sorodnih predlogih se vse prevečkrat iščejo razlogi, zakaj se določena zadeva ne da izpeljati, namesto da bi se nam pomagalo pri vseh teh zagatah izpeljati to težavno obdobje.
Dotakniva se še finančnega problema servisiranja fiksnih stroškov. Kakšne stroške ima šola vožnje?
Fiksni stroški tudi v času zaprtja dejavnosti ne izginejo. Elektrika, vodovod, ogrevanje, najemnine, krediti za poslovne prostore, poligone, zavarovalnine, vse to je treba plačati vsak mesec. Vozila so naša osnovna sredstva in delež najemnih obveznosti, ki jih je treba na mesečni ravni odplačevati bankam, je velik. Fiksni stroški v naši dejavnosti predstavljajo po grobi oceni dobro tretjino vseh stroškov.
V Sloveniji je to tradicionalno tudi družinska dejavnost. Prenaša se iz roda v rod. Črpajo trenutno manjše šole vožnje lastne prihranke?
Če pogledamo poslovne rezultate šol vožnje iz preteklih let, vidnih dobičkov ni bilo. Za takšne izredne razmere, kot je zaprtje dejavnosti za skoraj tretjino delovnih dni v letu, finančnih rezerv torej ni. Šolam vožnje tako ni preostalo drugega kot dodatno kreditiranje ali polaganje zasebnih prihrankov lastnikov šol na poslovni račun kot posojilo podjetju. Verjetno trajno nepovratno posojilo.
Menite, da bo veliko šol vožnje moralo za vedno zapreti svojo dejavnost? Kdo bo preživel?
Pri šolah vožnje gre v veliki večini za mala, mikro podjetja s tremi, štirimi zaposlenimi, ki so praviloma v sorodstvenem razmerju. Največje šole vožnje v državi ne dosegajo niti 5 odstotkov celotnega tržnega deleža, tako da v primeru zaprtja določenega števila šol vožnje na hitro reakcijo trga v ekonomskem smislu ne gre računati. V primeru zaprtja dejavnosti obstaja realna bojazen, da si bodo ti učitelji in predavatelji našli svoje nadaljnje delo v drugih panogah. Tako bo poleg izdatnega kadrovskega primanjkljaja čez noč izginil tudi nemajhen nabor strokovnjakov s področja prometa. To pa bo intelektualna škoda, katere posledice se bodo odpravljale v nadaljnjih desetletjih, ne letih, ampak resnično – v desetletjih.
Ali obstaja složnost med večjimi in manjšimi šolami vožnje?
Verjetno enaka kot pri vseh dejavnostih. V osnovi smo si konkurenti, tako da skupne točke sodelovanja iščemo pri skupnih projektih. V tem času pandemije nas nedvomno druži želja po čimprejšnjem vnovičnem zagonu usposabljanja. Drugače pa neke velike razlike v velikosti šol vožnje ni. Gre za mikro podjetja in samo v nekaj odstotnemu deležu za mala podjetja. Pet največjih šol vožnje v državi ima skupno manj kot sto zaposlenih učiteljev. Majhni smo, razdrobljeni in s tem precej izpostavljeni pretresom, kot jih je prinesla trenutna pandemija.
Ko se bodo razmere vsaj malo sprostile, kako bo po vašem bilo videti izobraževanje? Bo sledil množičen naval, bo kakovost znanja padla, ali pa nas glede na izkušnjo zadnjih mesecev, ko se nismo toliko vozili, čaka celo upad zanimanja za izpit?
Glede na izkušnjo iz obdobja po spomladanski sprostitvi dejavnosti, ko smo bili zaprti dobra dva meseca, smo takrat zaznali optimistično vzdušje tako pri učiteljih vožnje kot kandidatih. Vsi so si želeli čimprejšnje normalizacije na vseh ravneh življenja in enakih občutkov si želimo tudi ob ponovnem odprtju dejavnosti.
Ko se bo dejavnost ponovno na polno odprla, bo cena poskočila?
Cene storitev bodo po vseh dejavnostih višje in šole vožnje ne bodo izjema. Sploh če situacijo pogledamo v luči, da bo treba za nazaj pokriti finančno luknjo, ki bo nastala zaradi ustavljene dejavnosti. Dlje časa kot bomo zaprti, višje dolgove bo potrebno poservisirati za nazaj.
www︎.︎tweom︆.︆com - oddličen prrojekt za odrrasle, ki želikko najti partnerja za seks
In nenazadnje se govori, kot da ne bi imeli epidemije v državi! Dve osebi sedita na enem kubičnem metru zraka …
Očitno pobec ni še nikoli v šolskem sistemu delal in ne ve koliko birokracije, standardov in pogojev je povsod v …