Tako pa tudi espace težko prikriva nekatere kompromise, nevredne premium vozil, kaže naš test.

Novi espace je brez dvoma eden najbolj opaznih avtomobilov leta 2015. Z njim so pri znamki Renault želeli pobiti več muh na mah in marketinške smernice spet ukrojiti po svojih vizijah. Kot dolgoletni kralj evropskih enoprostorcev se skuša na tron večjih monovolumenskih vozil, s katerimi večina proizvajalcev zadnja leta niza predvsem rdeče prodajne številke, vrniti v te dni tako čislani podobi križanca.

Foto: Anže Petkovšek Espace Poskus uporabne drugačnosti se je dobro posrečil - visoka in dolga postava, nasajena na velika kolesa, ozke steklene površine in številni detajli s svetili vred izražajo na cesti vtis moči, zmogljivosti in modernosti, z velikim ščepom prestiža in dobrega smisla za drzno, a ne predrzno oblikovanje.

Smer - vesolje!

Zelo dober vtis se za potnike nadaljuje v prostorni in svetli notranjosti, ki deluje povsem enoprostorsko zaradi številnih trikov - ločeni in v vse strani pomični sedeži druge vrste, ogromno odlagališč vključno s tistimi v dnu, dovolj prostora za majhne in velike, opcija tretje sedežne vrste … Največ pa je prihranjenega za voznika, ki se težko znebi občutka, da ne pilotira letala, če ne že vesoljske ladje. Seveda je veliko odvisnega od stopnje opremljenosti, najvišja oprema initale paris je prav nesramno razkošna s svojo večbarvnostjo in v usnje odete sedeže in obloge, imitacijo prestižnih materialov, celostno ambientalno nočno osvetlitvijo, velikim panoramskim steklom, malimi detajli ...

Merilniki so vsi digitalizirani, pred nosom informacije kaže HUD zaslon. Ukrojenost armaturne plošče je podobna kokpitu tudi zaradi vzvoda vesoljske ročice robotiziranega menjalnika in še bolj velikega informacijskega zaslona, podobnega na glavo postavljeni tablici. Tudi deluje po klasičnem principu tablice, saj nova generacija R-linka prinaša premikanje med “stranmi” s pomočjo prstov, od katerih je vsaka namenjena svojemu področju. Prek zaslona nastavljamo večino nastavitev, izbiramo program samodejnega parkiranja, nadzorujemo svojo eko vožnjo …

Foto: Anže Petkovšek Espace Le klimatizacija je hvalevredno v večjem delu prepuščena klasičnim gumbom. A iskanje povsem običajnih nastavitev lahko jemlje veliko časa in pozornosti, sem ugotavljal med vožnjo, poleg mestoma zelo vprašljive intuitivnosti se mi je pojavil tudi dvom v trajnost takšne rešitve, ko veliki zasloni prevzemajo toliko funkcij. Saj veste, kaj in s kakšno hitrostjo se dogaja na zaslonu pametnega telefona po kakšnih petih letih uporabe.

Uf, to pa malce spominja na Apollo 13

Navidez spodobno kvaliteto izdelave v notranjosti je v testnem avtu pokvarila ena od letvic, ki je pričela nemarno odstopati od podlage. Voznikov naslonjalo za glavo pa je opletalo kot v kakšnem 25 let starem taksiju. Zgodnjeserijska proizvodnja? Srčno upam.

Težje v ta izgovor verjamem glede delovanja robotiziranega menjalnika, ki je brez alternative v opremi. Čeprav prepričuje, da je avtomatik, temu ni tako - zahteva privajanje pri pravilni izbiri smeri vožnje in  deluje zoprno počasno.

Klasični ročni ali dvosklopčni menjalnik bi bil hitrejši, pravi avtomatski menjalnik precej udobnejši. Da bi bila mera polna, mi je v enem od poskusov speljevanj menjalnik povsem odpovedal poslušnost, avtomobil pa preko "jaslic" na armaturki zahteval takojšen poseg serviserja ne glede na pregovarjanje in trike s ključem (odklep-zaklep). Ko je bila na poti že servisna služba, se je mirujoči avto po kakih 15 minutah sam toliko streznil, da je menjalnik znova pričel delovati.

Tudi dizelski motor me ni prepričal. 1,6 litra pač ne more streči dovolj dobro skoraj petmetrskemu vozilu, ki tudi s ceno odkrito meri na prestižni razred. Pri križarjenju deluje uglajeno, a ko sem ga spodbodel, se je pričelo mučenje, dve turbini ter tipka za program sport gor ali dol. Kot da bi me motor in menjalnik oba v en glas jela spraševati, kaj da se grem. Ne, z espacom se ne gre iti lova na kakšnega nemškega suva, pa četudi se germanu motorna oznaka prične “le” na številko 2.