Ni ga verjetno avtomobilskega navdušenca, ki ne bi vedel, kaj v imenu hyundaijev pomeni črka N, ki označuje izdelke Hyundaijevega športnega oddelka. A prave športne različice N so za zdaj namenjene le hyundaijem i20, i30 in koni, Hyundaijev ključni športni terenec tucson pa se mora zadovoljiti zgolj z linijo opreme N line, ki poskrbi predvsem za bolj športni videz, pod katerim pa se skrivajo povsem običajni avtomobili.
Tokrat je to bil hyundai tucson s sicer najvišjo različico opreme impression, ki je dobila še nekaj športnih dodatkov. Na zunaj se izraža predvsem s športnimi 19-palčnimi platišči, športnima odbijačema z rdečo prečno letvico zadaj, športno masko, zadnjim spojlerjem, dvojno izpušno cevjo, športnimi sedeži v kombinaciji usnja in velurja ter električno nastavitvijo, usnjenim športnim volanom ter prestavno ročico iz usnja in aluminija, aluminijastimi pedali in naslonu za nogo, obilico značk N line in še marsičem, kar da vedeti, da gre za avtomobil, ki bi rad bil vsaj videti športen, če že ni zares športen.
Blagi hibrid
A četudi ni pravi športnik, testnemu hyundaiju tucsonu tudi brez teh dodatkov ne bi mogli očitati, da je obotavljiv avtomobil. Njegov 1,6-litrski turbobencinski štirivaljnik T-GDI z največjo močjo 110 kilovatov in navorom 250 njutonmetrov lahko v kombinaciji s 7-stopenjskim dvosklopčnim menjalnikom namreč zagotovi dovolj iskre pospeške, da se boste v prometu počutili dovolj suverene ali celo hitre, predvsem, ko je kombinacija nastavljena v športni način. Povsem poskočen je tudi v navadnem načinu, ne razočara pa niti v ekološkem načinu, ko naj bi bil tudi dovolj varčen.
S temi besedami sicer ne odkrivam ničesar novega, saj se je turbobencinski štirivaljnik doslej že večkrat izkazal, vendar pa ima tokrat v rokavu še dodatni adut. 48-voltni blagi hibrid v obliki majhnega elektromotorja namreč, ki v enačbo doda še 12,2 kilovata moči in kar 100 njutonmetrov navora. Poskrbi predvsem za glajenje delovanja menjalnika, ki je lahko brez tega precej robat, prav tako pa tudi za pomoč pri pospeševanjih.
Precej težkemu športnemu terencu s prazno maso okrog 1,6 tone s tem gotovo pride prav. Tudi, ko gre za varčevanje z gorivom. Podatku o WLTP normni porabi med 6,3 in 6,6 litra na sto kilometrov bi sicer lahko verjeli "s ščepcem soli", do osmih litrov pa bo med vsakdanjimi vožnjami tudi težko iti.
Dinamike sicer ne vzpodbuja le športni videz in solidno delovanje pogonskega sklopa, ampak tudi solidno in komunikativno podvozje, ki lepo opravi z vsemi težavami, ki se med potjo postavijo predenj. Kar se tega tiče, so se pri Hyundaiju z zadnjo generacijo tucsona zelo potrudili in kljub športni terenski zasnovi in velikim kolesom zagotovili tudi dovolj udobja v notranjosti.
V tem pogledu je tucson gotovo blizu klasičnim limuzinam in v njem udobno sedite tako na izdatno nastavljivih prednjih sedežih, kot tudi na zadnji klopi, ki so jo tudi opremili z nastavljivim naslonjalom. To se poleg tega zlaga v razmerju 4:2:4, kar poveča praktičnost izrabe prtljažnika, ki že v osnovi razpolaga s solidno prostornino 577 litrov.
Solidna ergonomija
Glede voznikovega delovnega prostora bi težko rekli kaj slabega, čeprav brez pripomb ne gre. Regulacija menjalnika je denimo urejena s stikali, ki se jih je v začetku treba kar malo privaditi, čeprav potem delujejo dovolj intuitivno, nekaj je tudi naključno razporejenih gumbov, zato pa volanski obroč takoj sede v roko, vozniškega položaja si ni težko nastaviti, solidno pa deluje tudi infozabavni sistem.
Gotovo pa ne smem pozabiti omeniti slike mrtvega kota na osrednjem zaslonu merilnikov, odličnega nadomestka ali pa dopolnila za klasična vzvratna ogledala, saj jih tucson tudi še ima. To sicer ni več nič novega, vendar vedno znova ugotavljam, za kako koristen varnostni pripomoček gre. In tudi sicer je tucson, ko gre za varnost in pomoč vozniku, na zelo visoki ravni, saj vas lahko po avtocesti vozi skoraj samostojno in le nadležna pretnja, da primite volan, sicer se bo sistem izklopil, vas opozori, da vendarle še ne sedite v avtonomnem avtomobilu.
Takle hyundai tucson 1,6 T-GDI MHEV 150 impression N line, kot se je uradno imenoval testni avtomobil, stane 41.240 evrov, k čemur dvosklopčni menjalnik doprinese 290 evrov, paket radar I 120 evrov, paket N line pa 2.700 evrov. Omenimo še privlačno sivo kovinsko barvo, ki stane 500 evrov. Se ti dodatki splačajo ali bi bil dovolj že osnovni hyundai tucson 1,6 T-GDI 150, ki stane 28.630 evrov?
To je vprašanje, na katero si mora pri nakupu odgovoriti vsak sam. Menim, da dodatna oprema sicer ni najbolj nujna, saj se brez nje gotovo lahko povsem dobro shaja, vendar pa gotovo doprinese svoje k temu, da je takšen hyundai tucson še bolj privlačen kot je že osnovni. In tudi oblikovno je prav gotovo še vedno med bolj zanimivimi športnimi terenci, ki jih trenutno lahko kupimo pri nas.
Hyundai tucson 1,6 T-GDI MHEV 150 impression N line
Motor: turbobencinski, štirivaljni, 1.598 ccm
Največja moč: 110 kW (150 KM) pri 6.000 vrtljajih
Največji navor: 250 Nm pri 1.500-4.000 vrtljajih
Zmogljivosti: 189 km/h, 9,6 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 4.500 x 1.865 x 1.650, medosna razdalja 2.680
Prtljažnik (v litrih): 577-1.756
Poraba: 6,3-6,6 litra/100 km (kombinirani cikel WLTP), izpusti CO2: 142-149 g/km
Cena v evrih: 41.240