Za razliko od do zdaj znanih prototipov PAL-V ne uporablja nepraktičnih delov, ki jih je treba razstavljati in zlagati v prikolice, ampak se vsa mehanizacija v trenutku zlije z ostankom karoserije. Za vzletanje ne potrebuje letališke steze, dovolj je 165 metrov asfalta ali travnika, za pristanek pa potrebuje še manj prostora.

Njegova prednost je varnost, saj je letenje z njim brezskrbno tudi v primeru, če mu v zraku zmanjka goriva. Posoda za gorivo mu omogoča avtonomijo od 350 do 500 kilometrov v zraku in kar 1.500 kilometrov na cesti. PAL-V pri tem ni počasen, saj doseže najvišjo hitrost 190 km/h na cesti in v zraku, zahvaljujoč napredni elektroniki pa je vožnja z njim dinamična – kot pri motociklih.

Za obvladovanje takšnih vozil naj ne bi potrebovali več kot 30 učnih ur, tako v ZDA kot v Evropi pa že nekaj časa razvijajo programe digitalnih avtocest, ki bi bile daleč pod višinami, na katerih poteka zračni promet. S tem naj bi jim omogočili proste koridorje, ki bi se jih nadziralo s pomočjo GPS naprav. Poleg tega zadovoljuje vse zakone, povezane z zračnim in cestnim prometom.

Do komercializacije mu tako manjka še nekaj kapitala, prvi primerki pa naj bi bili na prodaj leta 2014.