Naročnica je RIBA arhitektom svoje oblikovalsko izhodišče pojasnila s sledečimi navodili: "Ne maram klasičnih kuhinj, ne maram povprečnosti, niti povprečnih ljudi. Želim, da je moj dom moja votlina."
Arhitekti so 73 kvadratnih metrov povsem povprečnega stanovanja v socialističnem bloku iz sedemdesetih let v sedišču Ljubljane prenovili s popolnoma drugačno armosfero, ki ustreza naročničinemu karakterju.
Kuhinja pred prenovo.
Sprva je bilo poskrbljeno za bolj logično organizacijo tlorisa. Združeni so bili prej trije ločeni prostori: kuhinja, dnevna soba in predsoba. Zdaj je predsoba svetlejša, kuhinja pa se logično povezuje z jedilnico in dnevnim delom. Ker je bilo potrebno ohraniti dimniške napeljave, ki so potekale po nekaterih stenah, so arhitekti v sredino prostora umestili predelno steno, ki je pravzaprav zidana knjižna omara.
Obdržano je bilo najboljše iz pretekle dobe: da bi se izognili umetnemu industrijskemu izgledu, so se arhitekti odločili zgolj odstranjiti stropni omet in s tem izpostavliti obstoječ grob betonski strop, poln inštalacijskih razpok. Ob steni je bila ulita nova betonska klop oziroma odlagalna polica.
Kot konterast surovemu betonu je v stanovanje vnešeno veliko mehkejših in toplejših materialov, kot sta les (oljen hrastov parket in leseni detajli) ter tekstil (dolge plapolajoče zavese). Namesto ploščic je bil v kuhinji uporabljen kar črn bobrovec, ki s svojimi zaobljenimi zaključki v kuhinjo vnaša ženstvenost.
Celotna kuhinja je bila prestavljena in rahlo predelana - zamenjana so bila lica kuhinjskih omaric in delovni pult. Lastnica je izrazila željo, da bi bili vsi kuhinjski aparati (vključno s pečico) skriti za črnimi lici.
Prav tako je bilo ohranjeno vse lastničino pohištvo - prenova je bila zato izjemno nizkocenovna in okolju prijazna. Ob fotografiranju prostora je fotograf izrekel: "Stanovanje izgleda socialistilčno, industrijsko in seksi obenem," kar za Slovenijo - pravijo arhitekti - ni ravno pogosto.
projektivno podjetje: RIBA, Rupnik in Brodar arhitekti d.o.o. (Janja Brodar, udia, Goran Rupnik, udia, Manica Lavrenčič mia)
fotograf: Janez Marolt