28-letna Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo, ko je z avtomobilom zapeljala na nasprotni vozni pas in treščila v tovornjak avtovleke. Nesrečo je povzočila sama, vendar še sama ne ve, kaj je bil vzrok, da je zapeljala čez črto, saj ni bila niti prehitra niti alkoholizirana. Po 17 dneh kome se je zbudila v bolnišnici, sledila je še dolgotrajna rehabilitacija, tekom katere je znova shodila. Poškodbe glave pa so ji pustile posledice, saj je imela težave s spominom in čustvovanjem. Danes prek Zavoda Varna pot svojo težko izkušnjo deli z drugimi, da jim ne bi bilo potrebno podoživljati česa podobnega. Pred kratkim je izdala tudi knjigo z naslovom Številka trenutno ni nedosegljiva.
Kaj je bistveno sporočilo vaše knjige Številka trenutno ni nedosegljiva?
Sporočilo je že v moji želji, da se podobna knjiga ne bi nikoli več napisala, torej da ne bi bilo več prometnih nesreč s smrtmi in hudimi poškodbami. Sploh lansko leto je bilo glede nesreč grozno, še posebej poleti. Vsaka številka, ki se skriva v ozadju, je življenje preveč. Sama sem preživela nesrečo, marsikdo jo ne.
Glede na naslov knjige je po vašem eden od glavnih problemov to, da ljudje v avtu nismo več z mislimi pri vožnji?
Ne, naslov izhaja iz moje izkušnje, da moja osebna telefonska številka po nesreči dolgo časa ni bila dosegljiva, ko so me skušali priklicati. Sicer so me namreč vedno dobili, vedno sem bila dosegljiva.
Kako drugače ste na dogajanje v prometu gledali pred nesrečo?
Pred nesrečo se sploh nisem zavedala nevarnosti. Pelješ avto in to je to. Danes je vse drugače, veliko bolj mi je jasno, kaj lahko povzroči nevarna vožnja. Najbolj me jezi to, da takšni nevarni vozniki ne razmišljajo o drugih.
Predvsem pa mislim, da je potrebno svoj adrenalin sproščati na druge načine, ne pa na cesti. Zato tudi sodelujem z Zavodom Varna pot pri njihovih preventivnih akcijah kot so delavnice ali obiski po šolah in predavanja mladim.
Ali mislite, da vaša zgodba ostane v mladih, ko jo slišijo?
Upam da. Zanimivo je, da morda na začetku, ko začnem s predavanjem, me niti ne jemljejo kot osebo, ki je preživela nesrečo, saj izgledam “normalno”. Ko pa pokažem fotografije razbitega avta in mene iz kliničnega centra, ko sem se prebudila iz kome, pa nato z zdravljenja …. Potem pa prisluhnejo, saj jih gane. Začnejo postavljati vprašanja. Vedno končam z opozorilom, da sem sama preživela, oni pa naj ne izzivajo, predvsem pa ne smrti na cesti.
Vaša velika želja je, da bi v Slovenijo pripeljali prometni park za otroke, s čimer ste se srečali med vašim bivanjem na Finskem. Kaj se vam zdi v njihovi prometni kulturi tako posebnega in drugačnega od takšne, ki smo ji priča v Sloveniji?
Naj dam primer. Na Finskem sem živela devet mesecev, pa verjetno v vsem tem času nisem na prehodu za pešce morala čakati niti desetkrat. Preprosto so naučeni, da če je pešec pred prehodom, ima vedno prednost. Pika.
Ali ko je omejitev 60 km/h, lahko poleg ceste stojiš 15 minut, pa ne bo nihče pripeljal mimo s 63 km/h, raje s kakim manj. Takšno je pravilo, in se ga spoštuje, to je za njih življenjsko vodilo, s katerim so odraščali in drugačne poti splpoh ne poznajo. Kot smo tudi vsi mi naučeni, da če nas tišči na WC, da gremo.
Ampak to v Sloveniji ni ravno moderno najprej poskrbeti za druge, v zadnjih letih smo bolj navajeni individulizma ...
Da, ampak tako pač ne more iti. Če ne bomo skupaj skrbeli za neko stvar, ne bomo daleč prišli. Vsak posameznik je odgovoren za družbo, da je takšna kot je.
Vaša ideja je torej prometni park, s katerim bi prometnih pravil na primeren način učili že najmlajše. Kakšen je trenutni status teh želja?
To idejo sem predstavila že na številnih koncih države in upam, da sem že naletela na ušesa, ki bodo prisluhnila. Verjamem, da bomo lahko že spomladi imeli prvi takšen park, v katerem bomo otroke lahko postavili v avtomobiličke. Sem optimistična, saj imam za prometni park narejen poslovni načrt, iz tega področja sem tudi diplomirala.
Pri prometnem parku verjetno ne govorimo o velikih vložkih?
Kje je po vašem mogoče najhitreje narediti takšne parke?
Po vsej Sloveniji, gotovo, a za začetek bo najlažje v večjih mestih. Delamo na projektu skupaj z Zavodom za varno pot, zato upam, da bo šlo uspešno naprej.
andrej.leban@zurnal24.si
