Slovenski odbojkarji so klonili v finalu evropskega prvenstva proti Srbiji. Razočaranje, žalostni obrazi, izbranci selektorja Alberta Giulianija so si namreč želeli narediti še korak več kot pred štirimi leti. Žal jim ni uspelo, znova so posegli po srebru.
A vseeno gre za nov izjemen uspeh slovenskega športa. Po evropskem naslovu košarkarjev leta 2017, sta srebrni odbojkarski kolajni 2015 in 2019 vsaj zame največja uspeha kolektivnih športov v Sloveniji. Tu sta še rokometno srebro z domačega EP 2004 in bron s SP 2017.
Odbojkarji so še enkrat dokazali, da smo športen narod. V nekaj tednih smo bili tako priča novemu dvigu slovenskega nogometa, izjemnemu podvigu kolesarskega dvojca Primož Roglič in Tadej Pogačar na Vuelti, evforija v zadnjih dneh odbojkarskega prvenstva pa je spominjala na tisto izpred dveh let, ko so Slovenijo navduševali košarkarji. Tujci, v zadnjem mesecu verjetno predvsem Poljaki, se ne morejo načuditi, da je dvomilijonski narod sposoben česa takšnega. Šport je še enkrat več povezal vse Slovence in nakazal, kako uspešna bi bila lahko ta država, če bi znala biti enotna.
Pa smo se znova dotaknili črne pike "slovenstva" – politike. Ene redkih stvari, ki so me zmotile med odbojkarskim prvenstvom. Vsi tisti zapisi strank na socialnih omrežjih, posameznikov iz politike, njihove čestitke, sedenje v loži, mahanje z zastavo ... Nisem ravno pristaš Levice, a njihov odgovor na vprašanje, zakaj se na twitterju ne odzovejo na uspehe odbojkarjev, mi je bil preprosto všeč. "Uredniška politika Levice je, da ne izkorišča športnih uspehov in drugega nepolitičnega dogajanja za poceni kopičenje točk in všečkov na družbenih omrežjih," je bil odgovor.
Ker slovenska politika se nima ravno pravice trkati po prsih, ko prihaja do športnih uspehov. "Slovenski proračun je v letu 2019 celotnemu vrhunskemu športu namenil 22 milijonov evrov. Za odstranitev cestninskih postaj na avtocestah pa nekaj več kot 40 milijonov. Je temu vredno še kaj dodati?" je tako ugotovitev priznanega strokovnjaka za športni marketing Tomaža Ambrožiča. Če k temu dodamo peščico zaposlenih v vojski in policiji, ki vsekakor ne prihajajo iz kolektivnih športov, je to pravzaprav vse, kar športu poleg fotografiranja ob uspehih nameni država. Redka izjema je sicer poteza pred EuroBasketom 2017, ko je Anthony Randolph po hitrem postopku postal "Tonček" in prispeval velik delež k naslovu evropskih prvakov.
Kako hinavsko je potem obnašanje naših politikov ob uspehih slovenskih športnikov v kolektivnih športih? Če že prideš na tekmo, plačaj vstopnico, sedi med navijače in tam navijaj kot normalna oseba, ne pa, da se izpostavljaš na VIP tribuni (po možnosti z brezplačno vstopnico), pa tudi na socialnih omrežjih. Kako hinavsko!? Nekako tako kot poteza nekdanjega ministra Gregorja Viranta, ki je leta potoval z Adrio Airways brez pravega plačila kart, nato pa bil med prvimi, ki so pomislili na tožbo, ko je gospod nekoliko obtičal ob težavah edinega slovenskega letalskega prevoznika. To je slovenska elita! Upravičena do vsega, dolžna ničesar!
A če se vrnemo k športu. Moti me še ena reč. Uživam ob evforiji, resnično je lepo videti, ko se na primer govori predvsem o košarki, odbojki, ko večina ostalih reči ni pomembna, vendar ko plamen navdušenja ugasne, je vse skupaj videti precej porazno. Odbojka je trenutno šport, ki je "in", po EP pa bodo le redki od teh, ki so se na hitro odločili za pot v Pariz, prišli na ligaško tekmo slovenske odbojke, ob prvem porazu reprezentance pa bo pošlo zanimanje tudi za njene nastope. Sledila bo na trenutke tudi neupravičena kritika, prav to se je namreč po EuroBasketu 2017 dogajalo oslabljeni slovenski košarkarski reprezentanci. Tako je pač pri nas, takšna je naša mentaliteta. Uspeh pritegne, drugače pa je podpora milo rečeno medla.
Že pred štirimi leti sem dejal, da je treba izkoristiti uspeh izbrane vrste. V Srbiji so na primer po prvih uspehih na velikih tekmovanjih odbojko umestili na televizijo, ni minilo kolo državnega prvenstva brez prenosa odbojke. Mladi so lahko tako spremljali odbojko, povečalo se je zanimanje za ta šport, za odbojko so poskrbeli v šolah, iz generacije v generacijo pa je tako Srbija ostala zasidrana med najboljšimi. Na televiziji tekem slovenske lige do finala končnice državnega prvenstva na primer pravzaprav ne bo. In tu se verjetno ne bo nič spremenilo. Pri OZS morajo zdaj zavihati rokave in prepričati medije, ki se obnašamo predvsem po številkah gledanosti, branosti in klikov, da je pravi čas za odbojko. A to je včasih Sizifovo delo. Ob padcu zanimanja bralcev, gledalcev, se tudi mediji prepogosto in preveč preprosto ter brez potrpljenja obrnemo drugam. Do naslednjega velikega uspeha.
In ti bodo slej kot prej prišli. Slovenci smo pravzaprav športen narod, slovenski športniki pa "carji" in to navkljub težavam z včasih (pre)kritičnimi navijači (kavčarji), z nerazumevajočimi politiki in tudi v nekaterih primerih slabim poslom, ki ga opravljamo mediji.
Super napisano! Čestitke
Nič ni narobe ne moremo biti evropski prvaki v vsem, ne bi bilo pošteno do drugih narodov.
Bojte se dneva, ko bo vsej politiki dol viselo za uspehe naših športnikov. Z uspehom se lahko kitijo samo športniki, ki so ta uspeh dosegli sami. Nespodobno s strani politike je, da si jemlje zasluge za njihove uspehe v smislu:… ...prikaži več "Glejte, mi smo to omogočili." Nekaj popolnoma drugega pa je fantom, ki so uspeli povezati Slovenijo, kot le redkokaj, iz srca čestitati. V tem primeru nikakor ne gre za kitenje z njihovim uspehom niti za nabiranje političnih točk temveč za izraz spoštovanja.