Bolnik A se znajde v bolnišnici zaradi simptomov, ki spominjajo na težave s srcem. Opravijo vse preglede, izključijo najhujša stanja. Ležanje v bolniški postelji opravi svoje, bolnik se počuti bolje, težave ostajajo nedoločene. Upoštevajoč vse dejavnike, se zdravniki odločijo, da bi radi opravili še nekaj testov, ki se lahko izvedejo ambulantno. Bolnik ima občutek, da bodo s skupnimi močmi stvari prišli do dna.
Do tukaj vse lepo in prav. A pri nas zdravstvo ne deluje tako, kot bi si mi želeli. Nihče se vam ne bo posvetil tako podrobno, kot bi si želeli. Kot mi je pred dnevi nekdo dejal: "Pri nas te nihče ne bo obravnal tako, kot na televiziji dr. House." In ima prav.
Nihče ne gre z veseljem k zdravniku, a ko začneš proces iskanja vzrokov za težave, pričakuješ, da se bodo stvari odvile malce hitreje, kot se.
Trenutek resnice za bolnika A nastopi, ko prejme datume napovedanih dodatnih testov. Nanje je vabljen čez devet oz. deset mesecev. Da, tako gre to. Kaj se lahko zgodi v teh devetih oz. desetih mesecih? Vsi možni scenariji. Poleg tega pa se ob tem poraja tudi vprašanje, kako realna bo slika, ki jo bodo dali takrat rezultati, če jo primerjamo s trenutnim stanjem.
Ker je osebni zdravnik previden, se odloči glede na bolnikovo zdravstveno zgodovino, še za pregled pri drugem specialistu, da bi izključil možnost, da težave izvirajo nekje drugje v telesu. Bolnik A pričakuje, da bodo stvari stekle, a ga datum pregleda postavi na realna tla. Več kot leto dni po napotitvi.
Težave so prisotne, niso življenjsko ogrožajoče (zaenkrat!) in po eni strani človek lahko razume zdravnika, da se odloči za stopnjo nujnosti redno, po drugi pa lahko vpraša, ali ni smiselno iskati vzroka za težave čim prej. Ne nazadnje se lahko v letu dni stanje še poslabša in postane - če pogledamo na stvari zgolj skozi perspektivo financ - zdravljenje še večja obremenitev za že tako "plitvo" zdravstveno blagajno.
Čakanje ni nič novega. Obljube, da se bodo čakalne vrste uredile niso nič novega. Tudi to, da je na seznamu čakajočih zazevala velika luknja ni več presenečenje. "Očitno imamo zmešnjavo, ki jo bomo morali v zelo kratkem času urediti," je ob novici, da za približno 20 tisoč bolnikov niso vedeli, da so v čakalni vrsti, dejal minister za zdravje Aleš Šabeder. Vse dokler nisi ti v čakalni vrsti, ali eden tistih nesrečnežev, ki tava v temi, ker so ga pozabili.
Kdor si lahko pomaga sam, izkoristi samoplačniške možnosti, a v vseh primerih to ni možno, bodisi zaradi finančnega vidika bodisi zaradi narave pregleda. In ko si na milost in nemilost prepuščen kamnom, ki meljejo v sistemu, ki se mu reče "čakalne vrste", si ne moreš kaj, da ne bi bentil čez vse skupaj ter upal, da se zate osebno zgodba dobro izteče.
barbara.perko@zurnal24.si
Ljudje na položajih v JS in državnih podjetjih so strankarsko nastavljeni. Stranke si delijo položaje, strokovnost in/ali sposobnost tej "vodij" nista pomembni. Posledično je manjko kadra, saj je kar se dela v takšnih razmerah tiče, važna le višina plače, ta… ...prikaži več pa je povprečna ali podpovprečna (za tiste, ki niso na položajih). Ne pozabite, prvorazredni vodje zaposlujejo prvorazredne ljudi, drugorazredni pa tretjerazredne (da niso ogroženi).