Kje je že nedelja, ko so slovenska srca bila kot eno. Kje so že vse tekme v Stožicah, ko je na tisoče grl pelo v en glas in nasprotni ekipi dalo vedeti, da bodo morali premagati tudi igralca ob igrišču. Za nami je obdobje, ko smo dihali kot eno, ko smo imeli pred seboj skupen cilj in brez nepotrebnih razprtij usmerili energijo vanj.
Ne živimo v času, ko bi se cedila samo med in mleko, še manj v času, ko bi se strinjali o nekaterih osnovnih stvareh. Pravzaprav živimo v času, ko je prepiranja, omalovaževanja, podtikanja in nerazumnosti toliko, da se zdi, da se upanje na boljše čase topi hitreje kot sladoled na vročem poletnem soncu. V takih trenutkih enotnosti pa še vsak zagrizen pesimist dobi lesk v očeh, ki nakazuje, da bi se dalo. Če bi se hotelo, seveda.
Na krilih enotnosti na tribunah in v navijaških srcih je Slovenija stopila še stopničko više, ko je bilo treba na pomoč priskočiti malemu Krisu. 3,7 milijona evrov v enem tednu! Ne predstavljam si, kako sta se morala počutiti starša, ko so jima predstavili ceno zdravila, ki predstavlja upanje za njunega otroka. Nepredstavljiva vsota! Tudi največji optimisti najbrž niso pomislili, da se bo v tako kratkem času nabralo toliko denarja. Pa vendar nam je uspelo.
Ko je treba, znamo stopiti skupaj. Zakaj tako hitro pozabimo, kako strniti vrste? Je preveč utopično upati, da bi nam uspelo stopiti korak v stran in delati tako, da bi bilo dobro za vse? Je tako težko prenesti kanček teh občutkov v vsakdan vsakega od nas?
Vprašanje, kako hitro se bomo vrnili na stara pota, tako ostaja. Prav tako tudi upanje, da bo tokrat drugače.
