"Daj, sleci se!"

Slamnik ji je ravno prav zakrival oči pred sončnimi žarki, da je imela pred seboj jasno sliko. Povsem mirno morje, jadra v daljavi, še dlje pa ogromna potniška ladja. Razmišljala je o tem, kako se imajo ljudje na njej, kakšen luksuz so si privoščili, potem pa v mislih prihitela nazaj in se v sebi nasmehnila.

Tudi sama je uživala pravcati luksuz. Ni potrebovala dragih reči, da bi se počutila bogato. Prebivala je v prijateljevi hiši, ves dan hodila naokoli v minimalističnih krpicah in s svojim postavnim zapeljivim telesom, mešala pamet moškim okoli sebe.

Srebala je nadvse okusne koktajle, testirala različne mešanice in se povsem spoprijateljila z vsemi barmani na otoku. Imeli so jo radi, ker je pri njih puščala kar nekaj denarja, pa tudi oči so si napasli na njeni goli koži. V mislih marsikaterega je bila še bolj slečena kot že sicer, a nič ni kazalo, da bi ji bil kateri od njih všeč.

Ni imela sreče, saj se je zagledala v postavnega in zagorelega mišičnjaka, za katerega se je izkazalo, da je gej. Počutila se je prevarano za ves trud, ki ga je vložila v to, da ga je spoznala, a življenje je pač takšno, da se rado poigra s teboj ravno takrat, ko ti to najmanj paše.

Nedaleč stran je pristala snežno bela jadrnica, s katere je stopil njen krmar. Oblečen je bil v belo razpeto srajco in bele hlače, z zavihanimi hlačnicami do podkolen. S prsti si je šel skozi svetleče temne kodre, si na nos poveznil sončna očala, ter krenil proti baru, kjer je sedela. Nekaj nenavadnega se je zgodilo v njej in globoko v trebuhu jo je pričelo od nemira ščemeti.

Je možno, da se je zaljubila na prvi pogled?

Ne bi bilo prvič. Še huje presenečenje pa je sledilo, ko je bil lepotec le še nekaj korakov od nje.
"Marijana!? Moj bog, si res ti?!“

Odprtih ust je zijala v prišleka in kar nekaj sekund je potrebovala, da so njeni možgani izluščili pravo sliko, ime in priimek osebe, ki je stala pred njo. Bil je Tomo, brat lastnika hiše, v kateri je prebivala. Že leta ga ni videla, a nazadnje je bilo med njima še kako vroče. Strastnih noči ni mogla kar tako pozabiti in kar debelo leto je potrebovala, da je iz misli odstranila željo po tistem velikem korenjaku, ki ji je noč za nočjo na pladnju prinašal orgazme.

Še vedno je zijala vanj in kar ni mogla verjeti, da je pravi. „Greš z mano? Samo nekaj reči poberem in grem na odprto.“

Seveda je šla. Še kako rada. Na jadrnici, sredi modre neskončnosti, je po vseh tistih letih znova prejela strasten poljub. Bil je živahen, vesel in zapeljiv kot vedno. Skakal je z enega konca na drugega, vmes otipaval seksi potnico in ji delil poljube kot za stavo.

"Daj, sleci se! Naj ti ne bo nerodno, hehe!“
Le zakaj bi ji bilo? Tedne sta gola preživela drug ob drugem. Legla je na palubo in se nastavila njegovim naoljenim prstom, ki so v njeno kožo vtirali dišeč preparat. Nista potrebovala veliko časa, da sta bila ponovno eden na drugem. Marijana je nežno vzdihovala medtem, ko se ji je strastni ljubimec zibal med nogami in jo zaljubljeno gledal v oči, ji ljubkoval obraz in jo spraševal, zakaj ga nikoli ni poklicala.

"Želela sem te pozabiti. Težko je bilo,“ je dejala. Še naprej ji je velik, čvrst ud v enakem ritmu, potiskal v pošteno vzburjeno češpljico, ji sesal veliki bradavici in jo z rokama grabil za zadnjico. Njene noge so se visoko nad njegovim hrbtom prepletle in zdaj je iz njenih ust že uhajalo tisto znano stokanje. Bila je blizu. Prekleto blizu. Dobro je vedel, kakšen mora biti, da jo privede pred sam rob raja. Potem je za trenutek zastal, da bi jo naslednji hip pahnil preko roba v brezno omame in neznanske naslade. Le kako ga bo sploh še kdaj lahko pozabila?