"Prišla sem do roba"

“Sem povsem obupana; prišla sem do roba, ko res nimam več kam. Po ne ravno lepi ločitvi sem ostala sama s kupom dolgov in dvema šoloobveznima otrokoma. Nekdanji mož ne glede na sklep piranskega sodišča ne plačuje preživnine in vrtim se v začaranem krogu. S svojo plačo preprosto ne morem poravnati dolgov, položnice pa še kar prihajajo, del prihodkov imam blokiran zaradi izvršbe,” razlaga E. B., 32-letna Izolanka.

Bodo na cesti?

Družinici zdaj grozi deložacija iz stanovanja občinskega stanovanjskega sklada, za katero ji zaračunajo 250 evrov najemnine na mesec; torej toliko, kot bi bili pri hiši še vedno dve plači. “Do subvencionirane najemnine ne morem, dokler ni dolg poravnan za nazaj, bančnega posojila ne dobim, sorodniki bi mi pomagali, a mi nimajo s čim. Zdaj mi grozi, da me bodo z majhnima otrokoma postavili na cesto. O deložaciji so me iz sklada obvestili pred mesecem,” je obupana.

Dolgovi so dosegli šest tisoč evrov, skupaj z obrestmi in sodnimi stroški pa se je nabralo dodatnih tri tisoč evrov.

Veriga solidarnosti

“Na žalost je pogosto tako, da je treba izbirati, ali boš plačal položnice ali nahranil otroke, ali boš plačal najemnino ali šolske potrebščine. Glavni junak te zgodbe bi lahko bil že jutri marsikdo izmed nas. In verjetno je takšnih in podobnih zgodb med nami še veliko, a nekje je treba začeti,” je prepričana Barbara Motoh Bračanov iz izolskega društva prijateljev mladine, ki je za pomoč materi samohranilki začelo verigo solidarnosti in upanja namesto, kot pravi, malodušja in obupa, ki vsak dan prehajata v nas iz medijev. “Sami si lahko ustvarimo boljše mesto, boljše razmere in boljšo prihodnost – nihče drug ne bo tega naredil namesto nas, in to je čedalje bolj boleče jasno,” opozarja Motoh Bračanova.