Gospa Ljuba, sedemdeset let je minilo od osvoboditve. Zdi se tako daleč, čeprav se vi, ki ste to doživeli teh dni maja 1945, spominjate, kot da bil bilo včeraj. Verjamem da z razlogom. Kje ste vi dočakali konec vojne, kapitulacijo Nemčije?
Ljudje smo na srečo narejeni tako, da se najprej spomnimo lepih stvari. Osvoboditev sem dočakala v taborišču v bližini Nuernberga. Spomnim se, da so se odprla velika vrata, angleški vojaki so nam prišli povedat. Ženske smo se za trenutek objele, vendar ni bilo neke velike evforije, ker smo bili otopeli, tudi od lakote.
Potem je bilo treba še priti domov, v Slovenijo?
Seveda. S tovornjaki so nas odpeljali v Nuernberg, v veliko kasarno, nekakšen center, kamor so prihajali taboriščniki z vseh koncev Nemčije. Ko že misliš, da si svoboden … Čeprav ni bilo časopisov, ne radia, informacij, smo vedeli, da je konec. Mi pa tam zaprti, pod strogim nadzorom. Spomnim se Italijana, ki je želel splezati čez zid, na svobodo. Hladno so ga ustrelili, pa je bil taboriščnik.
Bili smo pod zelo strogim nadzorom. Nisi smel nikamor. Čuvali so nas enkrat Angleži, drugič Američani. Sredi taborišča je bila konjušnica, kjer so imeli zabave. Spomnim se, da sva šli z mamo na zrak, pokukali noter in videli, kako so se mastili s hrano. Odpirali konzerve z mesom. Mi pa tako lačni, zvečer smo dobili gnusno brozgo. Niso nas imeli s čim hranit, hrane je zelo primanjkovalo. Najbolj se spomnim ljudi iz Dachaua. Hodili so sključeni, sama kost in koža, z visokimi berglami, na katere so se opirali. Mi nismo bili tako suhi, čeprav sem bila v taborišču, od koder sem prišla, ves čas lačna. Še zdaj vidim tiste tri neolupljene krompirje za večerjo. Takšne stvari si zapomniš po tolikih letih.
Kakšen je bil Nurnberg takrat, to nemško mesto, pozneje znano po procesu proti nemškim vojnim zločincem?
Porušen do tal. Bila sem ena redkih od taboriščnikov, ki sem to videla. V času, ko bili smo zaprti v kasarni in čakali, da nas spravijo domov, so me uporabili za tolmačko pri nemškem zdravniku. Tolmačila sem Slovencem, Srbom, Hrvatom, tudi Rusom, v nemščini seveda. Na poti do zdravnika sem vse to videla. Bilo je grozovito. Sicer sem bombni napad na Nurnberg tudi sama doživela v vagonu, na železniški postaji, na poti v taborišče. Leta 1944. Bili smo zaprti v vagonih, v sredini posoda za na stran, poslušali bobnenje in čakali, kdaj bo padlo po nas.
Zakaj ste pristali v taborišču?
Doma v stanovanju smo imeli štab partizanov s Kozjaka. Ležali so po tleh in vsak je imel v roki ročno bombo. Tega se živo spomnim. Štirinajst dni so bili pri nas. Soseda je prišla k nam in videla lonce z več hrane. Ni bilo težko ugotovit, da imamo nekoga v hiši. Na srečo so fantje prej odšli, tako, da smo bili sami trije doma. Mama, oče in jaz. Pozvoni in na vratih dva gestapovca. V pol ure smo morali spakirat. Mama in oče sta onemela, tako da sem sama pakirala. To je najhujši strah, ki sem ga doživela v življenju, ta negotovost, kaj bo z nami
Bombardiranje, ki ste ga doživeli v vagonu v Nuernbergu, ni bilo edino…
Ne. V Mariboru. Tam sem v zaporu, kamor so nas Nemci zaprli pred potjo v taborišče doživela zavezniško bombardiranje, ki je bilo vedno ponoči. Skozi okno celice, v kateri sva bili z mamo, se je videla svetloba. Sam čakali smo, kdaj bo padla bomba na nas. Nismo smeli v zaklonišče. Tam so bili samo gestapovci in njihovi psi. V bistvu se bolj kot bomb, spomnim psov, kako so tulili. Še zdaj jih slišim. Tista nemoč, ko ne moreš ven, pa tuleče živali. Groza. Oče je bil v drugi celici. No, potem so nas naložili na tovornjake do Celovca, v prehodno taborišče, kjer mi je umrl oče. Od vsega hudega ga je zadela kap.To je bil res šok. Vedno povem, da sem takrat čez noč odrasla. Ves čas sem namreč morala paziti tudi na mamo, ki jo je vse skupaj zelo prizadelo.
Kako in kdaj sta potem z mamo prišli v domovino, v rodni Maribor?
Konec junija 1945 šele. Mesec dni sva bili na Bledu, v karanteni. Nihče ni vedel kdaj, če sploh prideva. Kot prvega sva na mostu v Mariboru srečali tega moškega, ki nas je izdal. Tako osladno naju je vprašal: "Ja kaj pa vedve tu?" Sva šli kar naprej, kot da ne znava slovensko. Nikoli več ga nisem videla.
Vendar šokov še ni bilo konec. Še enkrat ste bili zelo blizu smrti. Kako to, da ste šli po vojni v delovno brigado?
Kakšno vprašanje je to? Seveda smo šli, iz gimnazije. Jaz sem šla delat na progo Šamac – Sarajevo. Dobro smo delali. Imam še udarniško legitimacijo. Samo potem sem dobila tifus. Še sreča, da je bila zraven češka brigada z zdravnikom. Samo jezik mi je pogledal, ki je bil ves zelen. Tifus je grozen. Ne smeš nič piti, imela sem temperaturo čez 40 stopinj. Spomnim se, da so prišli in rekli, da je konec. Sem slišala. Nisem jim mogla reči, naj bodo tiho, da to ni res. Nisem mogla niti roke premaknit. Spomnim se nekaj dni kasneje. Ko sem prišla k sebi, sem zaslišala, da v sosednjem prostoru kaplja voda. Živo se tega spomnim, kako sem bila žejna. Po vseh štirih sem se plazila, da pridem do vode, da bi se napila. K sreči je prišla sestra in mi je preprečila. Ker če bi prišla o vode in se napila, bi bilo konec, preluknja ti črevesje. Zelo slaba sem bila, grozljiva, lasje so mi odpadli.
Ni bilo tako nenavadno, kot so pripovedovali. Se je kar dalo potovati. Sama sem šla na "blef". Na srečo sem imela naslov od znanke iz gimnazije, ki mi je pomagala najti agencijo za čuvanje otrok. Po Angliji sem bila še v Švici eno leto, želela sem še na Švedsko, vendar me mama ni pustila.
In tako ste spoznali za tiste čase eno najbolj znanih družin na svetu?
V hotelu Dorchester, kjer so živeli sami slavni igralci sem pazila Jamie Lee Curtis, otroka Janet Leigh in Tonya Curtisa. Se spomnim, da sem prišla v hotel, v avli ogromno mladih ljudi, ker je bilo v hotelu toliko filmskih zvezd. So me obkolili in vprašali kam grem. Jaz blesava povem. So mi dali kup razglednic … za podpisat. Jaz s tistim pridem gor, pozvonim, odprejo se vrata … in tega tudi ne moreš pozabit. Tony Curtis na vseh štirih, Jamie pa na njemu. In je rekel, v šali: "Ja, kaj pa ti delaš tukaj?" Povem in pokažem razglednice. Janet je prišla iz dneve sobe in mi rekla, naj tega ne storim več. Razumljivo, zelo so jih nadlegovali. Takšno je bilo naše prvo srečanje. Imeli so pestunjo, veliko črnko, kot v filmu. Oba sta bila zelo preprosta. Prijazna. Tony je tisto leto snemal The Vikings Trailer na Norveškem. Sem ga po tem samo še dvakrat videla.
Omenjali ste tudi Burtona in Taylerjevo?
Apartma od Curtisov se je držal apartmaja, v katerem sta bila Richard Burton in Elizabeth Taylor. Enkrat se srečala strežnika, sicer znanega odvetnika, begunca iz Španije, ki mi je pokazal apartma. Se spomnim, da je imela v kopalnici nad kadjo akvarij. No, in ta Španec, v bistvu aristokrat, je tako prezirljivo, zgroženo pripovedoval, kako sta bila prostaška, kako govorita, kako se kregata, preklinjata. Na koncu je pripomnil: "To so ti filmski igralci."
Kako zdaj gledate gledate nazaj? Jamie Lee Curtis, ki ste jo čuvali, je še zdaj zvezda, da o njenih starših takrat sploh ne govorimo. Mama je igrala v legendarnem Hitchockovem filmu ...
Ja sem gledala filme. Tudi o Jamie, ne dolgo tega spet enega. Hecno mi je. Bi ji kar rekla, sem te vozila v park, kjer sva se igrali. Seveda se potem nikoli nismo več srečali.
Veliko tega ste doživeli. Če pogledate nazaj. Česa je bilo več v teh težjih časih?
Seveda sem veliko doživela, lahko bi pripovedovala ves dan, veliko sem tudi pozabila. Nič ni bilo tako hudo. Več lepšega je bilo. Nisem imela občutka za nevarnost, nisem bila nikoli zares prestrašena, v bistvu sem bila samo takrat, ko je prišel gestapo po nas, zaradi negotovosti.
Danes je za mlade svoboda popolnoma nekaj drugega, kot ste jo dojemali vi, ko ste bili mladi.
Seveda, saj ne morete vedet, saj tega niste doživeli. Druge novice, druge energije. Svoboda mi je pomenila vse, mi smo bili razbita družina, ko smo prišli skupaj, sestre, brat - sploh niso vedeli, da ni več očeta. Ko smo vsi skupaj prišli, smo na novo začeli.
Ko so obletnice, kaj bolj mislite na vojno?
Če me kdo vpraša, da, drugače pa ne. Tega ne nosim s seboj. Živim v sedanjosti, jaz se s tem ne ukvarjam, pa veliko gorja je bilo. Bila je vojna in bog ne daj, da to nosiš s seboj, pa sem dala hude faze skozi; pred vojno, med vojno, po vojni. To so tri velike zgodovinske faze, si sploh ne morete predstavljat.
Torej vas moti vso to razglabljanje, bentenje nad stvarmi okoli nas?
Najbolj me moti to jamranje in stokanje teh starejših okoli mene. Živim namreč v varovalnem stanovanju, ki se drži doma upokojencev. Od vsega najbolj pogrešam, da se ljudje ne pogovarjajo. Če bi se pogovarjali, ne bi bilo umorov, pretepov, vojn. Če se začneš pogovarjat s človekom, ki ti je na prvi pogled antipatičen ali slišiš govorice o njem, kako boš vedel, če je res, dokler se ne začneš pogovarjat. Danes se nihče ne pogovarja. Pa saj razumem, vsi ste zaposleni, ni časa. V bistvu ste manj svobodni, kot smo bili mi.
Od kod jemljete vso to voljo, pri 86. tih? Drugačni ste od večine starejših, ki jih poznam. Vsa ta energija, volja. Pa toliko vsega ste doživeli, vojno, taborišče, smrti…
Rada imam ljudi. Tudi, če je zelo hudo, za koga obsojat, si rečem, je že imel vzrok, da je to počel. Potem ti je lažje. Obsojanje je črna energija. Človeška misel je najmočnejša energija. Če bi ljudje to vedeli…
Ta vaša filozofija, pa joga na primer … tudi glede tega ste upornica?
Z jogo sem začela, ko pri nas še tega ni bilo. Mi smo se dobivali na skrivaj. V zgodnjih šestdesetih. Ni bila uradno prepovedana, vendar ni bila "zaželjena." Ves čas sem se spraševala, tako kot mi vsi, kaj delam na tem svetu. Ta duhovnost. No leta 2000, ko sem imela 70 let, sem odšla v Indijo, v ašram in to v živo začutila. Vse življenje sem "firbec". Začela sem se učiti ruščino, ki jo bom nadaljevala, že leta hodim na umetnostno zgodovino, koncerte.
Kako poteka vaš dan?
Joga na tešče, uro in pol, sledi dober zajtrk, ki ga počasi, z užitkom pojem. Potem grem ven. Je polno predavanj. Pa sprehodi. Potem knjižnica, tri ure sem tam. Berem, veliko berem. Imam veliko znancev in prijateljev in četudi me kdaj kaj boli, mi to ne bo pokvarilo življenja. Meni je to, kar se mi je zgodilo v življenju, vojna, taborišče, vse te tragedije, tudi pomagalo. Poznam krasno pesem: "Vsak človek, ki ti pride nasproti v življenju, ti pride z razlogom, slučajev ni … vsak človek, ki ga srečaš, ti je prišel nekaj povedat. Tudi slabe stvari".
"Danes se nihče ne pogovarja. Pa saj razumem, vsi ste zaposleni, ni časa. V bistvu ste manj svobodni, kot smo bili mi.""Rada imam ljudi. Tudi, če je zelo hudo, za koga obsojat, si rečem, je že imel vzrok, da… ...prikaži več je to počel. Potem ti je lažje. Obsojanje je črna energija. Človeška misel je najmočnejša energija. Če bi ljudje to vedeli…"Carica!