"Zadnje čase nisva imela toliko stikov, vseeno pa sem v teh tednih podoživljal mladost, malo sem si ogledal fotografije in mi je bilo kar težko," je priznal Miro Požun, ki je v osnovni šoli kot športni pedagog odkril talent Iztoka Puca, ki so ga pokopali na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Kako je bilo na pogrebu, med množico športnikov?
Vrhunskih športnikov je bilo ogromno – teniški igralci, vaterpolisti, nogometaši, da ne govorimo o rokometaših. Nekoč me je nekdo vprašal, kakšen je bil Iztok po narodnosti: bolj Hrvat, Slovenec …? Dejal sem mu, da Jugoslovan. Ko gledam nazaj, vidim, da nikoli ni bil obremenjen z nacionalizmom. Morda ni izhajal iz družine, ki bi mu to dala. Na pogreb so prišli iz Banjaluke, srbskega dela Bosne, Hrvaške, Slovenije … Pri vseh je bil priljubljen. Nikoli ni poudarjal nacionalnosti in veroizpovedi. Bil je človek, ki je imel Evropsko unijo v glavi, ko o tem še nihče ni sanjal.
V začetnem obdobju njegove kariere niste bili le športni, ampak tudi nekakšen krušni oče Puca.
Spremljal sem ga od začetka. Videl sem, kakšne razmere ima doma. On ni poznal očeta do 25 leta. Mama je imela zdravstvene težave in jaz sem ga sprejel kot pedagoški delavec.Tudi vsa ekipa (Šoštanja, op. a.) je bila kot ena družina, jaz pa sem bil oče. Hodili so skupaj v šolo, večinoma v strojno-tehnično. Družili so se tudi zasebno, bili so pristni prijatelji, kakršnih ni več mogoče imeti zaradi tehnike in računalnikov. Drugače smo doživljali šport. Leta 1985 je iz Šoštanja (zdajšnje Gorenje, op. a.) odšel v Banjaluko. Že po koncu tretjega letnika srednje šole je Abas Arslanagić, tedanji trener Borca, prišel k meni in me prosil, ali lahko gre že tedaj v Borac. Iztoku sem dejal, naj počaka do konca srednje šole, da bo imel poklic in odprta vrata na fakulteto. Poslušal me je, ostal in odšel naslednje leto po končani srednji šoli.
Bi po vašem mnenju v karieri lahko dosegel več?
Sposoben je bil več. V fizičnem smislu ni dosegel tistega, kar vrhunski športnik lahko. Res je bila raven dela, kar zadeva telesno pripravo, precej slabša kot danes, res pa je tudi, da je bil malo len. Treba ga je bilo gnati, ni bil zelo iniciativen. Če bi imel večjo željo po delu, bi lahko dosegel še več. Ampak o tem, kar mu je uspelo, sanjajo vsi športniki. Dosegel je ogromno.
Menite, da je škoda, da človek s tako velikanskimi izkušnjami ne bo trener?
Po končani igralski karieri na Prulah je bil za kratek čas športni direktor, nato je klub propadel. Kasneje je vse ambicije usmeril na sina in marsikdo zdaj pravi, da je bila to njegova napaka. Sina bi sicer prepustil tenisu, a bi se moral tudi sam odločiti za neko delo, ustvarjanje. Z ženo sta se posvetila le sinu, bila njegov servis, vsi pa so črpali, kar so zaslužili.
Bo družina za zdaj ostala v ZDA?
Tega točno ne vem, ker se o tem nismo veliko pogovarjali. Po eni od različic sem slišal, da naj bi se Borut vrnil, po drugi pa mi to ni logično, saj naj bi bil njegov trener Goran Ivanišević. Na ta način naj bi bil še bolj motiviran, ker želi ustreči očetu, ki je hotel, da bi postal vrhunski igralec.
