Kdo ne bi želel vedeti, koga plačuje

Ne predstavljam si, kako bi se počutila, če bi morala leta in leta nekomu vsak mesec nekaj plačevati in bi samo približno vedela, za kaj se ta denar namenja. Tako kot si ne predstavljam, da bi morala biti obvezno vpisana v knjižnico in plačevati članarino, čeprav si knjig sploh ne bi izposojala, hkrati pa ne bi vedela, katere knjige v knjižnici kupujejo z mojim denarjem. Zato razumem pričakovanja obrtnikov, ki želijo vedeti, komu vse so leta in leta namenjali svoje prispevke. Še toliko bolj jih razumem v trenutnem gospodarskem položaju, ko cela vrsta obrtnikov že mesece, celo leta ni dobila plačila za delo, ki so ga opravili. Ne samo da se zato komaj prebijajo iz meseca v mesec, huje je, da ne morejo plačati niti svojih zaposlenih.


Zaslužek. Zato ne čudi, da je bila večina obrtnikov proti obvezni članarini v stanovski zbornici. Petdeset evrov, kolikor so morali prispevati, se verjetno marsikomu ne zdi veliko. Mogoče res ni, a roko na srce, teh mesečnih obrokov se v enem letu nabere in potem ta znesek vendarle ni več tako majhen, mar ne? Še posebno, če obrtnik na mesec ne zbere niti dobrih 400 evrov, da bi plačal lastnega zaposlenega. Zato je še toliko jasneje, da obrtnikom niti na kraj pameti ne pade, da bi vsak mesec kar tako prispevali v blagajno svojega stanovskega združenja, ne da bi vedeli, koliko to združenje mesečno plačuje zaposlene in kakšno delo ti opravijo za ta denar, ko po drugi strani ne morejo plačati niti lastnega zidarja, krovca ali keramičarja, ki zanje že nekaj mesecev dela zastonj.