"Ali sem jaz tržiški Berlusconi?"

B. Z. nas je zaprosil za objavo svoje zgodbe. Takšnih zaprosil prejmemo tudi več na dan, a se za njihovo objavo ne odločimo, ker gre za povsem osebne zgodbe in v njih ni nekega širšega javnega interesa. Tokrat smo se odločili drugače, ker gre za simptomatičen primer stanja v družbi, zgodba pa ponuja tudi del odgovora na vprašanje, zakaj so naša sodišča preobremenjena. 

Zgodba se je začela lani, ko je B. Z. M. G. posodil nekaj manj kot 50 evrov, ki naj bi mu jih vrnila čez en mesec. Po štirinajstih dneh se je M. G. nanj spet obrnila s prošnjo za posojilo v višini 500 evrov, ki naj bi mu jih vračala po obrokih v višini 100 ali 200 evrov. Še istega meseca se je nanj obrnila z novo prošnjo, tokrat naj bi potrebovala 2.000 evrov za sodne takse in otroke. "Bila je pri meni od 2 do 3 ure, se jokala, klepetala, me nagovarjala, da potrebuje denar za otroke, nudila mi je spolno uslugo, ker je rekla, da bo svojega zjagala," je dogodek opisal moški, ki je priznal, da ji je naivno verjel in posodil denar.

Od tu se je zgodba razvijala po pričakovanem scenariju. Ženska se je nanj obračala z novimi prošnjami, na katere pa moški ni več odgovarjal, temveč je vztrajal, naj mu vrne do tistega trenutka posojeni denar. Njegovim pozivom k vračilu denarja so sledili izmikanja in očitki, da je izterjevalec.

Zoper M. G. je podal ustno ovadbo in zgodba je dobila epilog v začetku tega meseca, ko je sodišče odločilo v prid M. G. "Včeraj smo imeli sodno razpravo in prevarantka je bila seveda oproščena, ker jaz nisem imel pisnih dokazov," je zapisal B. Z. "Njen advokat mi je rekel, da lahko vrne največ 10-krat 50 evrov. Na moje vprašanje, kaj pa preostalih 2.000 in več evrov, pa je odgovoril, da je to plačilo za spolno uslugo," zaključek postopka opisuje Tržičan, ki se sprašuje: "Ali sem jaz tržiški Berlusconi?"