"Danes sta pripeljala že dva vlaka," mi v lokalu pred bencinsko črpalko, z dobrim razgledom na želežniško postajo v Šentilju v Slovenskih goricah, pove natakarica: "Naslednji pride ob dvanajstih," tiho doda. Pripeljali so še štirje vlaki in avtobusi s 300 begunci.
In tako je iz dneva v dan. Star mejni prehod Šentilj je namreč glavna izstopna točka za begunce, ki želijo v Avstrijo in naprej v Nemčijo. Nepregledne množice ljudi tako čakajo na prestop meje.
Ogromni nastanitveni center na slovenski strani je ob našem prihodu prazen. Begunci, ki so jih pripeljali zvečer in zjutraj, so namreč že avstrijski strani mejnega prehoda.
Sedijo kar na golih in mrzlih tleh. Med njimi so otroci, nosečnice, starejši ljudje, vsi pa si želijo takoj naprej. Seveda jih tudi Avstrijci zadržujejo, tako, da se v njihovem nastanitvenem centru nekaj metrov vstran, kar tre ljudi. Ker je center strnjen, šotori pa majhni, v njem vlada neznosen smrad, po adrenalinu, premočenih oblačilih, poti. Smrad udarja iz kemičnih stranišč. Nemir je čutiti na vsakem koraku, center ves čas preletava helikopter.
"Doktor, doktor, hier, hier," se zasliši z drugega konca. Avstrijski reševalci so starejšega Senegalca najprej zavili v odejo, za povrh pa še v folijo: "Podhladitev," mi je pojasnil televizijski novinar, ki je ves čas spremljal dogajanje, njegova ekipa je zabeležila že drugi begunski stampedo.
Gre namreč le za vprašanje časa, kdaj bodo beguncem popustili živci in se bodo pognali proti Avstriji.
Policisti takšne množice ne morejo zadržati. Eni gredo po cesti, drugi po železniški progi. Čimprej do obljubljene dežele. Vendar se jih nekaj kar hitro vrne nazaj: "Avstrija je za njih kot da bi že bili v Nemčiji. Sploh ne vedo, kje so," mi pove avstrijski kolega, ki dogajanje na Šentilju spremlja od jutra in se v živo oglaša v televizijski program.
"Nekateri so hoteli celo nazaj v Slovenijo, naš zbirni center je za razliko od avstrijskega ogrevan," pojasni domačin, ki si je prišel ogledati dogajanje.
Pot v novi Pekel?
Sicer pa begunci na cesti proti Gradcu najprej zagledajo stavbo, v kateri je včasih deloval nočni klub"The Hell" (Pekel).
Tiste, ki bi želeli na pizzo, mogoče na kavo ob meji, naši policisit in vojaki pospremijo: "Begunci naju prosijo za polnjenje telefonov, včasih kdo pride zamenjati drobiž. Seveda jim ustreževa, kaj pa naj," pove Tamara, uslužbenka v tamkajšnjem frizerskem salonu, ki živi v glavnem od avstrijskih strank. Ker je prehod zaprt, jih seveda ni: "Odkar so na meji begunci, imamo v salonu 70 odstotni upad dohodka," še doda.
V sosednjem lokalu, kjer je mogoče dobiti pizzo, je sicer nekoliko bolje, saj prihajajo tudi lačni begunci: "Naši glavni gostje so tovornjakarji, pa tudi drugi, ki vsak dan prečkajo mejo. Zjutraj pridejo na kavo, popoldne na malico. Pred begunsko krizo smo bili odprti od sedmih zjutraj do desetih zvečer. Danes je posla le za tri ure na dan," potarna lastnik, ki upa, da bo te kalvarije enkrat konec: "Težko je to gledati vsak dan, kot, da bi bili v vojnem stanju. Vojska na meji," doda in pokaže na kolono parkiranih vojaških vozil: " Seveda se mi smilijo begunci, čeprav moramo za njimi ves čas pobirati smeti. Snaga ne vozi na Šentilj."
Kljub temu si bodo nekateri še kako opomogli na račun begunske krize. Poleg taksistov, ki na avstrijski strani prežijo na begunce, je zgodba o zaslužku še kiosk s cigareti tik ob zbirnem centru na avstrijski strani meje, kjer se gnete ljudi.
In spet je prispel novi vlak
Na dober kilometer od mejnega prehoda oddaljeno želežniško postajo pripelje novi vlak z begunci. 750 jih je na njem, v glavnem so to družine. Čez dobro uro pripelje še eden.
Prihodom beguncev ni videti konca. Policisti in vojaki jih rutinsko, v tišini pospremijo do zbirnega centra, verjetno največjega in najbolje organiziranega v državi.
Stikov z domačini tako rekoč ni, kolona se vije po cesti, mimo naselja, ustavi se le promet. Tudi redovednežev je kot kaže vedno manj. Domačini so se na kolone očitno počasi navadili, čeprav so reakcije in komentarji še vedno različni.
Stampedo šele prihaja, počakajte da se tili emigranti usidrajo in ne bodo hoteli nazaj, bomo stampedo uprizorili kar mi.