Duševne stiske mladostnikov niso več redkost, ugotavljajo šolski svetovalni delavci, pedopsihiatri in tisti, ki mladim v duševni stiski pomagajo prek nevladnih organizacij.
Ugotovitve zadnje mednarodne raziskave Z zdravjem povezano vedenje iz leta 2014 med enajst, trinajst in petnajstletniki kažejo, da je občutke žalosti in depresivnosti v zadnjem letu doživljalo 23 odstotkov vseh anketiranih, zaskrbljujoče pa je tudi to, da je bilo med našimi petnajstletniki več kot petnajst odstotkov takih, ki so v zadnjem letu pomislili na samomor.
Na Rakitni imajo čakalne vrste
Da stiske naših otrok še kako naraščajo, vedo na Rakitni, v naravnem zdravilišču, kjer so se v zadnjih letih preusmerili v programe s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Samo letos se je k njim zateklo skoraj štiristo otrok. 135 jih imajo trenutno v čakalni vrsti.
Najpogosteje prihajajo otroci na razredni in predmetni stopnji, stari od deset do štirinajst let, s čustvenimi motnjami kot so depresije, anksioznost, otroci in mladostniki imajo težave z motnjami hranjenja, pogoste so motnje pozornosti.
Kar se petdeset odstotkov teh bolezni razvije do štirinajstegaleta starosti, na Rakitni te otroke poskušajo "okrepiti za življenje," jim povrniti samopodobo, seveda s pomočjo terapevtov.
Vse večji pritiski in pričakovanja
Začne se z marcem in konča z junijem – takrat imajo največ povpraševanja, napotitev. Približuje se namreč konec šolskega leta, pritiski so večji, tako za otroke kot njihove starše: "Na začetku šolskega leta si običajno rečejo, dajmo štartat pa bomo videli, kako nam bo šlo. Na prehodu iz prve v drugo konferenco pa se starši, učitelji in otroci običajno začnejo soočati z zmožnostmi in omejitvami otroka, z realnostjo, postanejo bolj dostopni, tako da otroka napotijo k nam," pojasnjuje psihologinja Nilvesa Fajić Berginc, ki na Rakitni deluje kot družinska terapevtka.
Kakšen starš pa sem?
Na srečo so starši so vedno bolj osveščeni, opaža naša sogovornica, čeprav nekako še vedno velja, da se za pomoč odločijo šele, ko se res zaplete in to v šoli. Šele takrat starši ugotovijo, da bi bilo dobro vključiti še koga drugega, razširiti mrežo: "Notranja stiska, sram, krivda, v smislu, kako ustrezen starš sem", vse to jih ustavlja, da bi že prej poiskali pomoč, pove naša sogovornica.
Otroci potrebujejo rutino, stalnost
Spremembe življenjskih okoliščin in tempo življenja, s tem se soočamo vsi, s tem se spopadajo naši otroci.
Potem so tukaj že zahteve s strani šole, preobsežni šolski program. Nakateri otroci se vsemu temu lahko prilagodijo, drugi pač ne in stiske so tu: "Tako s strani staršev, ki se čutijo, da morajo otroku pri šolskem delu pomagat in se pri tem soočajo z lastnimi omejitvami in zmožnostmi, kot s strani strokovnih delavcev v šolah, ki jih preobsežni programi ravno tako postavljajo v hudo stisko," zaradi pričakovanja s strani staršev, ki težko sprejemajo, da njihov otrok česa ne zmore. Kot dodaja Fajič Berginčeva: "Pritiski so vzajemni - povečana pričakovanja s strani staršev in šole in hkrati povečana stiska na obeh straneh."
V vsakem razredu najmanj dva otroka, ki potrebujeta pomoč
Običajno najprej opazimo otroke, ki imajo motnjo pozornosti, koncentracije, so hiperaktivni. Ti otroci običajno angažirajo ves sistem in tudi dobijo pomoč. Tiste manj aktivne pa se običajno prezre, pove naša sogovornica, psihologinja in doda: "To so otroci, ki se težko vključijo, izrazijo, stvari običajno zadržijo zase. Mi jim pravimo senčni otroci, ki pa ravno tako potrebujejo pomoč, pri tem, da se naučijo veščin, kako dvigniti samopodobo"
Na vsako spremembo je treba biti pozoren
Pogovor in pogovor, pove naša sogovornica, za katerega si moramo vzeti čas, sploh če opazimo, da se naš otrok nekoliko drugače obnaša, se zapira vase, odklanja šolo, prihaja v konflikte s sovrstniki: "V prvi fazi je zelo pomembno, da si starš najde pomoč strokovnjaka, se z njim posvetuje."
Tudi ko je zadeva aktunejša, ko se otrok zapre vase in noče sodelovati, se po izkušnjah družinske terapevtke vedno najde kdo, ki otroka pridobi v pogovor: "Ko pridejo k nam, jim zelo olajša to, da vedo, da terapevtsko delo kombiniramo s sprostitvijo, da imamo živali, da imamo športne aktivnosti."
vanda.levstik@zurnal24.si
