Na presaditev jeter čakala 2 leti

Ana je razkrila, da je bila že kot otrok bolj šibkega zdravja, njene težave pa so se nadaljevale tudi vsa šolska leta in med študijem. Stvari se se zapletle med tretjo nosečnostjo, Anina ginekologinja pa jo je poslala na nadaljnje preiskave, kjer težavi niso prišli do dna. Zato se je Ana obrnila na znanko, ki je tudi sama zdravnica, ji predala izvide, ta pa jih je posredovala naprej. Kmalu so opravili gastropreiskave, ki so pokazale, da gre za primarno biliarno cirozo jeter. Leta 1988 je Ana rodila, leto pozneje pa so ji določili terapijo. Leta 1990 se je vrnila v službo in 16 let delala poln delovni čas, njeno zdravstveno stanje pa se je spet poslabšalo.

Na presaditev čakala skoraj dve leti
"Leta 2007 se je stvar zelo zakomplicirala in pristala sem v bolnišnici. Zdravniki so se odločili, da je čas za pripravo na presaditev. Na presaditev sem čakala od septembra 2007 do aprila 2009, ko se me operirali. Zadnje obdobje čakanja je bilo zame zelo grozljivo, ker nisem bila stabilna, stvari pa nisem več obvladovala. Če bi na presaditev čakala še nekaj časa, je zagotovo ne bi dočakala," pravi Ana, ki meni, da je glede na svoje zdravstveno stanje na presaditev čakala zelo dolgo. "Imela sem pač to smolo, da sem morala na organ čakati dlje časa, ker sem bolj drobne postave," je dodala Ana, ki je kljub vsemu izjemno zadovoljna s celotnim potekom.

Po operaciji nov človek
Po operaciji se je Ana počutila izjemno srečno. "Tako srečno se v življenju še nisem počutila. Ko mi je kirurg povedal, da med operacijo ni bilo nobenih zapletov, se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet," pravi Ana in dodaja, da so v bolnišnici zanjo zelo lepo skrbeli. Njeno zdravstveno stanje se je iz dneva v dan izboljševalo, v tednih po operaciji pa je bila spet polna energije. "Tako malo težav s prehrano, kot jih imam zdaj, nisem imela nikoli v življenju. Počutim se kot drug človek. Seveda obstajajo stvari, ki mi povzročajo težave, toda to je logično," pravi Ana, ki je bila pred operacijo sicer zelo skeptična.

"Preučevala sem ameriške, angleške in celo italijanske rezultate takšnih operacij in priznati moram, da me je malce skrbelo. Po pogovoru s kirurgom sem se pomirila, saj mi je zagotovil, da je prepričan v to, kar počne. Mislim, da so rezultati pri nas izjemno dobri, seveda pa je veliko odvisno tudi od zdravstvenega stanja, v katerem je pacient, in pripravljenosti slednjega," je povedala Ana, ki bo do konca življenja jemala zdravila in hodila na kontrole, toda po njenem je to majhna žrtev za priložnost, ki jo je dobila ob presaditvi. "Nikoli v življenju ne bom mogla z besedami izraziti globoke hvaležnosti, ki jo čutim," zaključuje Ana.