"Zanima me, če je zgodba znane družine"

26. decembra 2004 je Azijo stresel potres. Žarišče potresa z magnitudo devete stopnje je bilo na indonezijskem otoku Sumatra. Število smrtnih žrtev v štirinajstih državah je takrat preseglo številko 230 tisoč. Med ljudmi, ki so potres in popotresne sunke občutili na lastni koži, je bil tudi slovenski popotnik Rok Kofol, ki nam je opisal svojo izkušnjo. "Takrat sem imel v načrtu, da na Andamanskih otokih preživim en mesec, cunami pa se je zgodil nekako na polovici mojega bivanja in ga tako malce skrajšal," je začel svojo pripoved.

"Začelo se je tresti zgodaj zjutraj. Ker se v bambusovih kolibah na plaži ni dalo več spati, smo stopili ven. Treslo se je dobri dve minuti in sicer tako močno, da se ni dalo več stati. Meni je postalo zelo slabo. Vedeli smo, da gre za potres, o cunamiju še ni bilo sploh govora," je nadaljeval.
Ker je pred šestimi leti na poti po Indoneziji slišal za cunami na Papui Novi Gvineji, se je zavedal, da mora reagirati. Prva stvar, ki ga je presenetila, je bila, da se je morje začelo umikati in zibati. Morja ni bilo več slab kilometer do sosednjega otoka in to je bil zanj znak, da se bo voda vrnila. Z dekletom sta se umaknila na hrib, kjer pa sta bila edina. Opazovala sta zibanje morja. Ko se je gladina morja vrnila, je bila višja za dobre pol metra. Kolibe na plaži in turiste, ki so spali, je zalilo.

"K sreči ni bilo nič hujšega. Če bi bila gladina višja še za pol metra, bi vse drlo. To je bilo na otoku Havelock, kjer je tudi največ turistov. Sicer je bilo veliko smrtnih žrtev na Andamanih," je še povedal in dodal, da reševalnih služb na otoku ni bilo. Dva dni kasneje je območje preletel helikopter, postavili so šotore in delili hrano.

Po 24 urah so še vedno imeli samo podatke, da je bil potres, vse ostalo so bila ugibanja. Naslednji dan sta z dekletom v pristanišču opazila panične prebivalce, ki so skušali zbežati z ladjo. Takrat so že začeli govoriti o cunamiju in da je v Indiji na tisoče mrtvih. V glavnem mestu Port Blairu so vsi spali na ulicah, ker jih je bilo strah, saj se je ves čas treslo. Vladala je panika. Po televiziji so kazali posnetke in takrat sta dojela, kaj se je zgodilo.

Vseeno sta se vrnila nazaj, da bi novo leto preživela na želenem mestu, a so bili vsak dan popotresni sunki. Tako sta se na zadnji dan leta vrnila na ladjo in si v glavnem mestu poiskala prenočišče na vrhu hrba, daleč od morja. Tam sta si z drugimi popotniki izmenjavala zgodbice, ki so se dogajale po različnih otokih na Andamanih. "Mogoče mi nekaj časa po tistem ni bilo najbolj prijetno, če sem bil v prvi vrsti ob morju v bungalovu," je še povedal o posledicah, ki jih je na njem pustil neprijeten dogodek.

Film Nemogoče (The Impossible) si bo Rok ogledal, saj ga v prvi meri zanima, če je film dejansko posnet po izkušnji znane družine iz Anglije, o kateri mu je pripovedovalo neko dekle v Egiptu. "Zelo me zanima, če je to zgodba te družine," je povedal. Vemo pa vsi, da je to film in da ni resnična zgodba, čeprav je posneto po resnični zgodbi, še zaključuje svojo pripoved popotnik, ki ga cunami ni odvrnil od popotovanja in se že jutri vrača nazaj na Andamanske otoke.