Vozilo štirikrat na leto v mehanično delavnico

Kako ste zadovoljni z razvojem avtomehanične stroke v Sloveniji?
Smo del Evrope in sam razvoj avtomehanične stroke menim, da je primerljiv z Evropskimi državami. Za to skrbijo pooblaščene avtoservisne delavnice, ki svoje zaposlene pošiljajo na redna izpopolnjevanja. Nekako razumljivo je, da z novimi modeli vozil mora obstajati tudi kader, ki je strokovno dovolj usposobljen. Temu razvoju in novim tehnologijam mora slediti tudi šola. Mislim, da kar uspešno, saj se učitelji iz stroke stalno udeležujejo strokovnih izobraževanj.

Ali poklic avtomehanik pridobiva na ugledu in kako se to kaže v zanimanju za ta poklic?
Poklici avto remontne dejavnosti so vedno bolj cenjeni. Iz lastnih izkušenj vemo, da kot lastnik vozila vsaj trikrat do štirikrat letno potrebujemo usluge za vzdrževanje in servis vozila. Tudi, če deluje brezhibno. Na primer menjava gum dvakrat letno, redni pregled na 15.000 kilometrov oziroma enkrat letno za redno vzdrževanje in priprava na tehnični pregled. Glede na to, da je bilo že leta 2012 v povprečju na vsakega drugega prebivalca v Sloveniji po eno vozilo in da se iz leta v leto vozni park povečuje, je potreba po takem kadru vedno večja. Zanimanje za poklic se kaže že pri osnovnošolcih, ko jim predstavljamo poklice. Potrditev temu pa je vpis. Iz leta v leto se povečuje in imamo po štiri oziroma pet prvih letnikov za poklic avtoserviser ter po dva oddelka avtokaroserist.
Interes pa je tudi pri odraslih. V MIC-u (medpodjetniškem izobraževalnem centru) je vedno več kandidatov, ki se želijo prekvalificirati v poklic avtoserviser. Tudi želja po pridobitvi NPK za profil vulkanizer je vedno večja.   

Na kakšen način se je izobraževanje za avtomehanika spremenilo na vaši šoli v zadnjem desetletju?

Prejšnji avto remontni poklici avtomehanik in avtoelektrikar sta se preimenovala v avtoserviserja. Poklica avtoklepar in avtoličar pa v avtokaroserista. No, tu ne gre samo za združevanje področij, ampak predvsem za drugačen način izobraževanja. Značilen je tako imenovan modularni sistem, kjer se v stroki »podirajo« zidovi med učilnico in delavnico. Več je tudi medpredmetnega povezovanja. Tudi sam program je prenovljen v smislu uvajanja novih tehnologij pri izobraževanju, kot tudi vsebinsko. 

Na kakšen način stroka in program, ki ga izvajate na vaši šoli, sledi razvoju v avtomobilski industriji, ki je zlasti v zadnjih petih letih skokovit.
Zavedamo se, da ni dovolj, da dijake na strokovnem področju učimo osnovnih zakonov strojništva, elektrotehnike, kemije in računalništva, ampak moramo slediti napredku, razvoju in novim tehnologijam, ki se dnevno pojavljajo v avtomobilski industriji. Vsako leto aktivi pripravijo (popravijo) izvedbeni kurikul, ki je vezan na stroko in razvoj. Zato tudi literatura (knjige, brošure, strokovni članki) ne zadoščajo pri izvedbi pouka, ampak učitelji sami pripravijo tako imenovana e-gradiva, ki so vezana na aktualne teme. Te učitelji uporabljajo iz protokolov servisiranja posameznih modelov vozil in on-line povezav diagnostičnih naprav s servisi. Pri tem gre za tesno sodelovanje med šolo in nekaterimi servisi. Prakticirajo se tudi izobraževanja naših učiteljev v podjetjih in servisih. Šola je vključena v projekt, kjer za tri mesece pošljemo učitelje praktičnega pouka na usposabljanje v servis.

Kakšno pozornost pri vas na šoli v okviru izobraževanja posvečate alternativnim pogonom – predvsem hibridom, priključnim hibridom, električnim vozilom, vozilom na vodik?
Tudi tega področja ne zanemarjamo. Zavedamo se, da so trend razvoja tudi alternativni viri. Zato v izobraževanje vključujemo tudi hibridne in električne pogone vozil. Malo manj vozila na vodik. Da bi razumeli delovanje in celotno tehnologijo električnih pogonov, smo na šoli v preteklem letu izdelali električno vozilo. To ni bila samo menjava agregata temveč predelano vozilo APECAR, ki smo mu v popolnosti spremenili tudi zunanji izgled, prilagodili konstrukcijo in vgradili elektromotorski pogon. Elektromotor, regulacijo, razsmernik in ostalo periferijo smo nabavili pri podjetju STOJA d.o.o.. Gospod Zorič pa nam je pomagal z nasveti. Vozilo je sestavljeno, le za akumulator nam je zmanjkalo sredstev. Upam, da nam bo v letošnjem šolskem letu uspelo najti sponzorja, da bomo vozilo spravili v pogon. To bi želeli do začetka junija 2017, ko bomo gostitelji mednarodnega tekmovanja Car Mechanic Junior. Sodelovalo bo 10 evropskih držav in bi radi pokazali, kaj smo sposobni tudi v majhni Sloveniji narediti.

Na kakšen način se dijaki soočajo z vsemi novi pogoni? Zgolj v teoriji ali tudi v praksi? Na kakšen način?
Na to vprašanje sem že delno odgovoril v prejšnjih odgovorih. Poleg omenjenega se dijaki ne srečujejo neposredno (fizično) z vozili na alternativne pogone. Eden od razlogov je tudi varnost. Vemo, da je delovno mesto posebej prirejeno za servisiranje takih vozil, saj so napetosti smrtno nevarne. Tako, da dokler ni tehničnih možnosti, bodo ta področja obravnavana bolj teoretično. 

Kaj pa nove tehnologije. Avtomobili imajo vse več lidarjev, senzorjev, kamer … Koliko o tem izvejo dijaki.
Dijaki so načeloma seznanjeni z vsemi elementi vozila. Torej avto v celoti. Mogoče je kakšna luksuzna oprema oziroma spremljajoča oprema, ki ni življenjskega pomena in nima značaja varnosti ali pravilnega delovanja vozila, nekoliko okrnjena. Res je tudi, da najnovejša odkritja pridejo v šole z določenim zamikom. Je pa tudi to odvisno od fleksibilnosti učiteljev. V odprtem kurikulu imamo namreč možnost, da določene novitete in tehnične dosežke v stroki vključimo v pouk. Seveda z vnaprejšnjim planom in vpisom v izvedbeni kurikul.

Ali tudi sami načrtujete predelavo/izdelavo vozila, ki bo vključeval te, danes moderne komponente v vozilih?
Da! To je »naše šolsko« vozilo »APECAR« na električni pogon, ki sem ga omenil v enem od prejšnjih odgovorov. Nanj smo zelo ponosni, ker je rezultat sodelovanja učiteljev in dijakov iz področja oblikovanja, avtokleparstva, avtoličarstva, avtomehaničnih del, avtomehatronike in nenazadnje tudi tekstilcev saj so na novo tapecirali notranjost vozila.

Kakšno je vaš pogled na električna vozila, za katera pravijo, da bodo v srednjeročnem obdobju prevladovala na cestah?
Glede na to, da sem iz elektro stroke bi mogoče kdo pričakoval, da bom zagovarjal električna vozila. Po eni strani celo da. Kar se tiče ekonomičnosti, varstva okolja, lažjega vzdrževanja, tehničnih rešitev in podobno potem sem zagovornik električnih vozil. Kar se pa tiče užitkov pri vožnji in občutkov vožnje z vozili na Otto ali dizel pogon, potem sem pa absolutno pristaš le teh.
V bodoče bo seveda vedno več vozil na cestah na alternativne pogone, vendar menim, da vozila na Otto in dizel pogon še dolgo ne bodo izginila s cest.

Kakšno pa je vaše mnenje o razvoju poklica avtomehanik? Električna vozila pomenijo tudi manj dela za vzdrževanje vozil?
Vedno več bo potrebnih znanj z elektro področja, elektronike, mehatronike in računalništva. Vsekakor pa menim, da bo potrebno specializirati kader, ki bo sposoben vzdrževati in servisirati določene vrste vozil.

Kako vi gledate na poklic avtomehanika čez 10, 20 in 50 let?
Dokler bodo obstajala prevozna sredstva, ne glede na pogonske vire, pa tudi, če bodo letela, jih bo potrebno vzdrževati in servisirati. Zato bo potreben kader, ki bo to delo opravljal ne glede na to kako se bo imenoval. 

gregor.prebil@zurnal24.si