Wing for All je projekt malijsko-francoske glasbenice Inne Modje in hrvaško-italijanskega umetnika Marca Conti Šikića, ki želita ljudi opomniti na pomembnosti upanja in sanj v življenju vsakega posameznika. Zato prosita meščane in mimoidoče, naj pozirajo pred kili in postanejo del sporočila. V Sloveniji so krila krila zrasla v Mariboru in Šentilju.
S Contijem Šikićem smo govorili, kako se je vse skupaj začelo ...
Kdaj sta z dekletom Inno Modjo začela s projektom Krila za vse (Wings for All)?
Začelo se je približno pred dobrim letom, po dveh letih vojne v severnem Maliju, od koder je Inna. Želela si je opozoriti na razmere in ko so naju povabili na fotografski bienalne v Bamakuju, prestolnici Malija, sem imel jaz v mislih že fotografiranje ljudi s kril, ki so zame simbol upanja in bratstva. Verjameva namreč, da se je v kriznih obdobjih potrebno boriti za naše sanje in upanje. To je sicer zelo težko, ampak ta človekova pravica je večna.
Projekt je bil v Maliju zelo dobro sprejet in so naju nato povabili v Francijo in Mehiko. Krila sva upodobila tudi v Parizu, takoj po terorističnem napadu.
Kako torej zbirata države in prostore, kjer nadaljujeta projekt?
V večini primerov je precej spontano. V nekaterih primerih naju povabijo organizacije, ljudje … So pa tudi mesta, ki jih izbereva zaradi krizne situacije, kot se je to zgodilo lansko leto v Parizu. Želela sva opozoriti na solidarnost, bratstvo in enotnost. Vsi so bili šokirani, ampak po koncu dneva je kar 200 ljudi sodelovalo pri fotografiranju, kljub žalosti in šoku.
To je tudi zelo dober način za sodelovanje in spoznavanje družbe, opozarjanje na njene probleme in težave ter tudi spoznavanje njihovih želja, ne glede na to, ali gre za Afriko, Evropo, Ameriko …
Ja, mislim, da res. To je bila zame kot otroka zelo travmatična izkušnja, čeprav nisem ostal prav dolgo. Moj oče je namreč Italijan in kmalu je organiziral vse potrebno, da smo jaz in družina pobegnili. A po tem, ko smo preživeli bombardiranje, sem se v Italiji počutil krivega. Moja identiteta je bila kljub temu, da sem bil še otrok, zaradi vojne zlomljena, saj sem zapustil svojo državo v težki situaciji. Nato sem začel odkrivati in preučevati, kako je lahko človeška narava tako kontradiktorna in kako se lahko v trenutku spremeni. Tega takrat nisem vedel, a je bilo takrat očitno.
Že kot otrok sem svoja čustva izražal skozi umetnost, kot najstnik pa sem postal ulični umetnik in na ta način želel izražal svojo jezo zoper človeštvo. Zdaj skušam z družbeno-umetniškimi projekti opozarjati, da se takšne stvari ne bi več dogajale. Da se se tvoji prijatelji ne bi v enem dnevu spremenili v sovražnike. Moj najboljši prijatelj je bil Srb, a se je potem zgodila vojna. Moja identiteta se je porušila.
Prav gotovo sem tudi zato začel sodelovati z Združenimi narodi in Unicefom, ker ne želim, da bi moral še kdo doživeti kaj takega. A se na žalost to dogaja …
Vam je pri soočenju s frustracijami vojne pomagala umetnost, bi to svetovali tudi drugim, ki so doživeli krizne situacije.
Ja, zagotovo, če imaš strast, idejo … Zagotovo ima vsak pravico do upanja in sanj, vsak pa nato izbere svoje "orožje", zame je to umetnost, za druge je to novinarstvo, glasba, izobrazba, družina … Najpomembnejše je, da slediš svojim idejam. To simbolizirajo tudi fotografije ljudi pred krili, ki jih ustvarjam. Tudi na ta način ljudje aktivno sodelujejo zoper tiste, ki želijo odvzeti ljudem pravico do upanja in sanj.
S krili v Sloveniji, ki so na meji, pa sem želel tudi beguncem sporočiti "dobrodošli". Ljudje zapuščajo svoje domove, ker tam niso srečni, čeprav ga imajo radi – kot ima jaz svojega in vi svojega. A tam nimajo nobene možnosti za prihodnost in to naredijo, da bi svoji družini in otrokom dali možnost prihodnosti. To sem storil tudi jaz, ko sem iz Hrvaške odšel v Italijo. Tudi če je morda za nas težko v Evropi, imamo še vedno zmožnost upanja in sanjanja, a ljudje, ki so prišli sem, tega doma niso imeli. Tega se je potrebno zavedati.
barbara.erzen@zurnal24.si
